Leseproben

[Hagar]

Prebudila ga je roka, obzirno položena na njegovo ramo. Prsti, narejeni iz slonovine, kakor najboljše klavirske tipke. Toplota in prijaznost te roke, hranjena za življenjsko srečanje.
Iz njegovih oči je pogledala vsa tisočletna neprizanesljivost njegovega stanu. Iz njenih je odgovarjalo v svoji nedolžni nepoučenosti tako strašno vprašanje, zakaj mora tako biti, kakor je …
»Stopiva ven, da kaj rečeva,« je predlagal, ko se je reševal iz zasačenosti nad svojo nečuječnostjo.
Sedla sta na skalo, ki je že stoletja potrpežljivo izžarevala svojo težo in svojo pripravljenost, da se nekoč izgubi v kamniti anonimnosti cerkvenega zidu. Noge so jima bingljale s skale kakor otrokoma, odpirala sta se zraku, flambiranemu z nevidnimi plamenčki smreke, brinja, podrastja in gozdnega micelija. V celicah njunih teles so se sprožale neslišne in zatemnjene eksplozije kisika in prispele krvi.
»Kakor vidim, obiščete tu in tam tudi Njega?« je začel pogovor kaplan Germ, na tisti skali bolj ko ne deček, ki se med kamni zemlje ne znajde čisto prav.
»Gotovo ne tako, kakor vi mislite,« se je uprla lastnica ljubkega, še dekliškega telesa in na fanta postrižene glave, Karolina Gollova.
»Sem prihajam včasih preprosto zato, ker človek nikjer drugje ne najde pravega miru. Tu je mogoče meditirati, se zbrati in se nekoliko otresti vsega, kar se prijemlje človeka v blatni dolini.«
»Čemu potem na kolenih?« je hotel vedeti kaplan, a mu je bilo za vprašanje že v naslednjem trenutku žal. Razjezila ga je semeniško privzgojena grda navada, da sogovorniku neprestano nastavlja pasti svoje vere. Naj bodo mišljene še tako prijazno, pasti ostajajo pasti …
Nista se več pogovarjala. Mahnila sta jo proti vasi. Šla sta čez drn in strn, da ji je moral kaplan večkrat ponuditi roko, da se ni spotaknila. Zalotil se je pri plahi bežni želji, da bi bil ves svet en sam preplet za spotikanje nevarnih korenin.
Kakor bi dvakrat globlje vdihnil, sta bila spodaj, kjer igrače niso več igrače, temveč hiše in gospodarska poslopja; kjer peskovnik ni bil več peskovnik, temveč še ne pozidana vaška polja.
»Mati bi vam prav rada skuhala kavo,« je za njegov občutek vse prehitro rekla gospodična Karolina in mu še enkrat ponudila priložnost, da ji stisne roko. Te zadnje priložnosti se je oprijel z vso temeljitostjo človeka, čigar priložnosti so skoraj nične. Zazdelo se mu je, kakor da ne jemlje v svojo desnico le roko svoje prijateljice, ki sama morda niti ni vedela, da bi bila njegova prijateljica, temveč kakor da jemlje v svojo desnico organ vesolja samega, organ vsega božjega stvarstva, ki se je nadenj sklonilo in se mu rahlo dotaknilo rame, ko je v uri nečuječnosti izgubil budnost in prisebnost.
Njena svetlo vijoličasta vetrovka je izginila za kostanjem. Sam je krenil proti župnišču in si prizadeval, da bi za vse, kar se mu je s tako močjo dogajalo, našel kakršno koli oporišče in razlago.
Pogledal je v čebulasto telo cerkvenega zvonika in nenadoma ugledal v njem žensko, ki ga je zalotila pri nečem nedopustnem. Bilo je telo ženske, ki je tolika leta potuhnjeno tičalo v varljivem oblačilu cerkvene pločevine, zdaj pa se je nenadoma razodelo v svoji pristni mesenosti. Bilo je telo ženske, ki ji ni bilo mogoče uzreti obraza, a je bil nanjo priklenjen z vsemi vezmi ustanove, ki ji je služil.
Kakor nečistnik, ki so ga zalotili pri njegovi zablodi, se je skoraj zavlekel v župnišče in po široko zavitih stopnicah v svojo kaplansko sobo.
Ne da bi do konca opravil svojo obveznost do brevirja, se je slekel in legel v posteljo, da bi ušel predstavam, ki so ga begale. Ni mogel zaspati. Imel je občutek, da je z njim vred leglo v posteljo nekaj obilnega in pločevinasto hladnega. Vse bolj živo se mu je dozdevalo, da je legla v isto postelj ženska, ki si je za druge oči nadevala obliko cerkvenega zvonika. Čutil je, kako ga njene s pločevino obite obline vse bolj stiskajo k posteljni stranici. Zavedel se je svoje nezvestobe, ki je povzročila, da je njegova sicer nevidna soproga, s katero ga je pri mašniškem posvečenju za vse življenje zvezal škof, nenadoma dobila svoje vidno hladno in obilno telo, s katerim ga je prišla neizprosno opomnit zaprisežene zvestobe.