Pokušine

Pozabljeno sonce

Pozabljeno sonce
sije zaman
v rosno obličje devištva
in bujni cvetovi
odpirajo v prazno
svoj pisani maj.

Utrujene
noge brezbrižno
stopajo mimo brstečega časa.
Misli sklonjene glave
so že v daljni jeseni.
Oči strmijo zamaknjeno
v slutnje grozeče.
Le kaj
naj vedri motne oči,
da bi zaznale radosti pojoče poljane?


To ni pesem

To ni pesem
za vsakdanjo rabo.
To je pesem
za samotne ure,
pesem,
ki bije le v spominu
čustva.

To ni pesem
za trenutke,
ko se beseda vrača v misel,
ko dejanje
odpravi bolečino.

To je pesem,
ki ni sad razuma,
ne narek srca.
To je pesem
mrtvih,
ki ne poznajo mere strupa,
ne zbujajo poguma,
ne vodijo do pragov lepših nad
in niso odmevi mrtvih sanj.

To je
vzgib tišine,
ki zbuja vest
in jo razgrne v cvet,
ko beseda živih omedli.


Prezrta mladost

Postal sem
človek
iz razbitin
otroštva.
Zdaj vsako jutro odhajam
iz teme sovraštva
in se prebijam skozi dan
kakor nadležen popotnik,
ki brez odziva
ponuja ostanke
svoje mladosti.

Pozabljeno sonce. Drava, 2007.
http://www.drava.at



Želja

Pustite me tu,
na robu večera,
da sonce pospremim
za hrbet Dobrača,
da vidim,
kako življenje
na vasi zamira,
da slišim,
kako se ljubezen
v domove vrača.

Pustite mi,
da prisluhnem molku noči,
da samo za trenutek
stopim iz vrste,
da srečam vse tiste
preproste ljudi,
ki so v zemlji
pustili svoje sledi,
da potipam njihove obraze,
jim sežem v dlani.


Gora

Poglej,
tam čisto na robu.
To je moja gora.
Na to goro
z zeleno jaso
vabijo na oddih.
Tam je v ozračju
veliko ozona,
tam sonce zgodaj vstaja.
Na tej gori je blažen mir.

Vidiš,
od tam se stekajo
vse moje sledi.
A jih vsak dan zabrišejo
(zaradi čistoče
in lepšega videza kraja).

Kljub temu
sem se vsak dan podal na pot,
dokler nekega dne
niso odkrili vseh mojih
skrivnih poti.
Ta gora ne sme biti več moja.
Z nje so pobrali vse moje reči,
hišam in njivam so dali druga imena.

Zdaj ta gora
vsak dan
k meni pride
in mi na samem s soncem v naročju
želi dober dan.


[Maj]
V
In globina
morja bo razkrila
svoje skrivnosti,
objela prostrano nebo
in midva bova
nabirala barve
najine sreče.
In ko bo trudnost
prosila trenutek počitka
in se valovi strasti
umaknejo objemu obale,
bova z žarom tvojih oči
odpirala okna
speče pomladi,
trkala
na vrata sovraštva,
jih zaznamovala
z utripom ljubezni.
Povsod bova puščala
seme najinih zvezd,
dokler se ne vrne sonce noči.

Kaplje žgoče zavesti. Drava, 1982.
http://www.drava.at

Pred moja usta

Pred moja usta
so zavalili kamen ponižanja
in vanj vklesali molk.

Pred moj dom
so položili mojo ubito besedo
in jo zasuli s cvetjem veselja.


Resnica je mrtva

Resnica
je mrtva.
Ubili so jo
jeziki
kačjega strupa.

Zdaj
hodim s črno zastavo
skozi puščavo mrkih obrazov ·
in param žalost tišine.


V bistvu je vseeno

V bistvu je vseeno,
kaj misliš zasaditi:
kol z dvojezičnim napisom
ali drevo.

Samo v semenu
je velika razlika.
Eno zraste iz tal,
drugo mora
vzkliti v ljudeh.

Kamen molka. Cankarjeva založba, 1979.
http://www.drava.at



Smrt besede II

Moja beseda je obležala
ob zidu sovraštva.
Nad njo se razlega simfonija
neizrečene ljubezni
in obupa nad tujimi zvoki,
ki so ubili njeno dobroto.

Nekdo je zaslutil
melanholijo smrti
in se sklonil nad molk
ob nesrečnem trenutku.

Odšel je z jeklenim obrazom.
V stenah njegovih zenic
je votlo zapelo.
Njegov pogled pa je uprt
v sinje nebo,
kot da ne sliši udarcev vesti.


Pomlad
Danes je velik dan,
danes je velik dan.
Še potok stopa iz sebe.
Ptica v pesku meri korak,
češnjev cvet usta zapira,
kača na sprehod vabi.
Danes je res velik dan.
Zemlja se je nagnila na sončno stran!


Zimska

Nekje pa je sonce,
je lep večer,
pesmi ljubezni pojo ...

Moje drevo pa je prazno,
ptice so v drugo zavetje odšle.
Sam sem s svojo sivino.
Še nedolžni srnjak
je obležal ob robu za njivo.

Nekje pa pesmi pojo ...

Onemelo jutro. Drava, 1974.
http://www.drava.at

In bijejo plat zvona

čujte, zvonovi pojo,
mrtvaški zvonovi pojo
že sto let in še več
in oznanjajo našo smrt.

Grobarji
kopljejo jamo za jamo
in čakajo
belih krst,
da jih zagrnejo
s črno prstjo.
Pa je dan tako dolg,
tako večno dolg,
da ne dočakajo
napovedanih sprevodov.


Naj bom pokoren

In pravijo
naj bom pokoren:
če jo dobim po levem,
naj nastavim še desno lice.
Tako je menda prav.
Morda je res,
vsaj obraz ne bo postrani.

A kljub vsemu
častim obraze
s spahnjeno čeljustjo,
čeprav malo takih je med nami.

Čujte, zvonovi pojo. Kulturno umetniški klub Tone Čufar, 1972.


Dovolj je mrtvega odmeva

Ne bom
udarjal več
na oklep potuhnjene
vesti.
Dovolj je mrtvega odmeva,
ki je izpiral
moj obraz s svojo
kalno tekočino.
Le moj pogled
na lastni svet
se je ob tem porušil
in se razblinil po njivah
mojih prejšnjih dni,
katerim kljub vsemu
ne odrekam materinstva.
Stopil bom na kolovoze
teh prodanih njiv.
Naj moj korak odmeva
v daljnji čas, ki ga
razblinja otipljivost
umazane vesti.


Nesreča

Beseda
mi je padla iz ust.
Hitro sem se sklonil,
da bi jo pobral.
Pa sem padel,
tako nerodno padel,
da sem zlomil jezik.
A kljub temu
sem srečen, presrečen,
ker sem našel izgubljeno besedo.

Položil jo bom
na svoja krvava usta.
Z bolnim jezikom jo bom
božal in čuval,
da mi nikdar več ne pade v blato.

Ura vesti. Drava, 1970.
http://www.drava.at



Zdravica

Hej, ti, kaj se naslanjaš
tam na duri,
ne vem, kdo si,
in tudi ne,
kam misli ti beže
v tej omamni uri.
Pa to mi je vseeno,
pridi, trči z mano
na pošteno misel,
nama dano,
misel na besedo,
ki naju druži.
Pijva! vse, do dna!
in se vprašajva,
sva z besedo najino
tu notri res sama?

Za vse, ki nemo v naju žde
in niso krop ne kalna voda,
še enkrat nalijva.
Naj jih vest, če jo sploh
še imajo, še enkrat zažge.


Zelena pesem

Šel bom med visoka
drevesa ljudi,
jim izčesal
vse črne misli
in jih pogrnil
na veliko mizo,
da bo zelena,
kot mehka travnata
Nanjo bomo položili
naše bele roke,
da se napojimo
zelene modrosti
in bodo naše misli
spet čiste in bele,
kot cvetovi,
ki se nežno dotikajo
in so gostje
v rusa.
ljubečih majskih noči.

Zemlja molči. Drava, 1969.
http://www.drava.at