Pokušine
[Tihožitja z eno ali več osebami]
1
Vse zaključeno, urejeno, v škatle spakirano.
Pisma, spominčki, slike zatesnjene v pločevinaste
posode, polnijo police, čakajoč Aladinovega dotika,
ki bo osvobodil koprnenski duh, da se bo otroštvo,
utonilo v odrastlostnem ribnjaku, dvignilo
na površje, da se bodo obrazi, razbiti na srčnih
tleh, sestavili v rožnat mozaik, da bo usoda,
ta pozabljivka, še enkrat prelistala beležko
za nezastarelimi obeti, in se bodo črke vnele v
šepet, da bo hiša telesa v plamenih. Zaman.
Hladen ogenj. Vse že sežgano v imenu rešitve.
[Plovba]
3
Nočna plima polni pločnike, klokota
v cestnih požiralnikih, se oklepa gležnja.
Preden narase do srca, vstopiš v razsvetljeno
hišo, v konverzacijske medprostorčke.
Svetilke naoljene z vedrino. Komodna
temnina ukročena v mlečnih mrežah čipk.
Zvočna tapiserija kozarcev, porcelana in
pribora. Ponujen pogled: glavici žametnic
čakajoč toplote. A leden prtič, tebi prisojen
po določbah, ki so predpisane že od nekdaj,
pokriva tvoja usta. Nobenega glasu, nobene
kretnje. Tvoj jezik: gosenica hladnih krilatic.
[Zemeljsko tkivo]
Lake Erie, Pennsylvania
3
Molče strmiva v skuštrano jezero, ki je, oblečeno
v jesenski smoking, temen rob javorju, hrastu,
trepetliki, kostanju, murvi, ki so ogrnili pokrajino
v škrlatno-oranžno-zlate suknje, da se vsa razkošna
ogleduje v vodnem zrcalu, ne meneč se za sleparski
oktober, ki jo bo, ko bo veter splezal z dreves in se
napotil domov, oropal do nagega, da bo sprejela
vsakršno pokrivalo, pa naj bo belo samo. To vedenje
je zibelka spravi: odloživa pisana plašča prevar,
slečeva se do duše v zameno za odejo zaupa v
svetli sobi zime.
Spregatev milosti. Cankarjeva založba 2003.
[Rdeči sladkor]
5
Preden se napotiš k sebi
in potoneš v spanec, slečeš kožo:
dlako, lojnice, rožnati, svetli, zrnati sloj,
vse do podkožja. Skrbno nameščena
na obešalnik, da ne bo gubasta embalaža
odvrnila eventualnega interesenta,
čaka na jutrišnje telo.
Nato, da meso zbledi, polokaš kri.
Sramežljivo razpleteš kite in se izluščiš
iz mišičevja. Zamerljivo živčevje, muhaste
vene in arterije, zvite v skuštrano klopko,
stlačeno v nogavični predal. Stopalnici,
petnici sezuti, zalučani pod posteljo.
Slečeš se do ogrodja. Precej mrka čelnica,
spogledljivi ličnici, senčnici, čeljustnica
dremajo na psihi. V škatlici za nakit
biserovinasti zapestnici, prstnice.
Leviš se do golega
na sledi levjesrčnemu
strženu: a se je vzorec tatooja na
celični membrani zabrisal, si
prazen list tipajočim prstom prednikov?
[Burggasse – Stadthalle]
2
Zagozdiš se v vagon, med plašče in bunde.
Blago prestreže telesni stik, a sopotnikova
sapa se lepi na tilnik. Zaprejo se drsna vrata.
Čreda, natrpana v jekleno skrinjo, stopica,
se preriva, umešča trup na vsako razpoložljivo
mesto. Izogibajoč se dihu tvegaš spopad, butneš
v človeško steno. Šopek pritožb sprejmeš
kakor domačinka, primerno besedo v talonu.
Ko vlak zadrdra v tunel, notranjost zamrzne v
neonski prizor, kjer se molk zlaga na kupe.
V kratkih presledkih nastopa, iz offa, napoved
naslednje postaje tam možnih povezav.
Samodejno prestopiš na linijo nostalgije.
Kakor pes na vrvici spuščen izpod nadzora
zdirja sentiment dol po cesti let do križišča,
ko ti je bilo to mesto nenačeta prihodnost.
[Daj mi ime, Amerika]
2
Grem se, obredno, igrico korenin.
Hlastam za vsakim atomčkom pripadnosti,.
ko se zapletam v pogovor.
Genski klobčič zalučan dol
po dvosteznem kegljišču,
stare mame in dedki kar
popadajo vznak.
Po kosilu, ko vsak hrusta svoj
biškot usode, si na hitrico
z lesenimi palčicami
spletem novo podobo.
Ne glej name tako zviška, Anna,
saj si rekla srce na srce ni prikovano.
Ne vem kaj počnete tam na severnih vzporednikih
z obrabljenim tkivom. Tukaj se stvari
mečejo stran.
Obleganje sreče. Cankarjeva založba, 2008.
Odštevanka
Bitje zvona
pahne obraz
v večno odsotnost.
Dotik in tožba
se udomita v pozabi.
Zadnji svit
podvoji svetlobo,
sešteje pobleske,
odšteje besedo.
Ne ozri se
I
Iz serijskih sanj
se zbujam
v dvojno jutro.
Ko z vekami
prerežem
popkovino noči,
se meduza sna
razblini
v svetlobi,
si telo
obleče barvo,
se temna dlan
zasidra
v sidrišče luči.
II
Stavbo sanj
naselijo
pozabljeni obrazi.
Potemnjeni od
časa se selijo
iz noči v noč.
V tihoti
tuje sobe
jih začnem
nizati na
ogrlico imen.
III
Iz brezupa, v up
si dan išče pot,
spomin zasnubi pozabo.
Kolesja časa
znava najde
kolotečine.
Samo včasih,
v snu,
se v vesolju obrazov
nekdo utrne.
Doba temnjenja. Wieser, 1993.
[url=http://www.wieser-verlag.com]http://www.wieser-verlag.com[/url]
In vendar so vse srede tvoje
I
Na obrazu
se mi nanizuje
vsakdanjost.
Tretje poletje
je zloženo v predalu.
Včasih iz špranj
ozari moje brezčasje.
Tedaj nem krik
zajame telo
in ga odpelje
na karavelo spominov.
II
Vsa teža samote
se razsuje v glasbo.
Moje želje odhitijo
po tvoje včerajšnje besede
in jih položijo
v moje zubeljsko naročje.
Oživljene zdrsijo
po žilah in preženejo
strah s kože.
Ostane tiho hrepenenje.
III
Na prodnatem tlu
ni nobenih korakov.
Mrtvine v srcu
prekriva zrak.
Na stenah ni več
videti obraza.
Nevidno
obdajam tvoje telo
in zate snubim
večnost.
IV
Glava
se utaplja
v valovih
sanj.
Nekje
na dnu
so tvoje
roke.
Pragovi dneva. Wieser, 1989.
[url=http://www.wieser-verlag.com]http://www.wieser-verlag.com[/url]
