Pokušine

Nebo, nebo. Pod katerim složno živijo
Ansambel bratov Avsenik in Deep Purple,
odkar je prevedel Miro Kernjak Smoke on
the water v Je na Dravci mehwa. Kjer vodi

Johannes Nicolaus Graf de la Fontaine und
d'Harnoncourt-Unverzagt svoj Concentus
Musicus s čelom v roki z dvigovanjem obrvi.
In kjer krili Carlos Kleiber z rokami, kot da

plava po prozorni tekočini, ki je gostejša od
vode, preden gre umirat v Slovenijo. In Glenn
Gould namaka svoje roke 20 minut v vreli vodi
in igra, s klaviaturo na višini oči, z rokami,

rdečimi kot raki, in zraven poje, komaj slišno,
in tako lepo narobe. Kot da mora vsaj z glasom
usekati mimo, da s prsti čimbolj natančno zadene
vsak posamičen ton.


V gosti kolut zvit,
zbit se odkotali
navzdol, na jug.

Led, krhka mrena
na luži, poči kot šipe
cerkvenih lin.

Gosta plast, polna
mehurčkov zraka,
izven toka časa.

Voda, ki se vrača,
kača, ki žre svoj rep,
na moje mline.

Klopota in klokota,
dolbe v kamen
nečitljive pismenke.

Voda vrača
sebe, nas
na začetek,
na izhodišče, oprane
imena, spomina,
gole in čiste.

Vodi, me voda. Lara 2007.


Zarečeni kruh

Če ga še toliko poješ -
diši, hrustljav je in
masla ne rabiš -

bo spremenil okus in
te počasi prekvasil
vase,

tako da se ga
zlahka ne
preobješ,

čeprav že nekaj časa
slastno glodaš
lastno kost.


Nekje nad nami vendar mora biti streha

Moja beseda je edinstvena
in minljiva, kot vse.
Pesem naj bo sveža in mehka
kot zemlja ali dlan.
Pero je ostro kot britev, papir
je nedolžen in bel.

Lebdim med nebom in zemljo,
kje so nebesa?
Tal se dotikam kvečjemu
z eno nogo.
Težko je gledati v prihodnost
samo z enim očesom.

Kar koli bi rekel: lagal bi se.
Vrata se odpirajo,
kadar si zaželim samote.
Sreča je vprašanje,
ki mu ni treba odgovoriti.
Pepel je črn in bel.

Praskam tvojo pozlačeno polt.
Tvojega ušesa se
dotikam s svojim. Obljubila si,
da mi boš na lobanjo
narisala obraz. Ponavljamo se,
da ne nehamo biti.

Zarečeni kruh. Lara 2006.

Hitra cesta, dolga luč. Dež podaljša
večerjenje. Mrak se plazi kot pes
med vretenci pločevinaste hrbtenice.
Ovohava dim iz izpušnih cevi.

Kot da iz barve in smeri razbira
utrujenost voznikov in količino
preostalega goriva. - Nemara se
zato zgosti in postane naravnost

otipljiv. Telo, z golo težnostjo
prižeto na spolzko cestišče.
Na prehitevalnem pasu je

zastal promet, na voznem
drvi rešilec iz nasprotne smeri
v bolnišnico. - Na odstavnem tiru

vzporedne proge regionalec.
Stoji, vsa okna polna delavcev in
šolarjev, ki se jim ta hip prav nič
ne mudi domov. - Naslednji odcep,

edina izbira. Zatečeš se v poceni
beznico na pivo ali dve in se zvališ
z obrazom proti zidu, z oknom
za hrbtom na preležani pograd.

Še preden se zdani, se zbudiš
in zatavaš skozi svitanje. Vendar
ti postane šele bolje, ko ustaviš

in pobereš štoparja, ki te vrne
v pretekle čase, druge kraje,
med nekdanje sopotnike.


Spet nočni vlak: ne, tokrat jutranji.
Prečuta noč ob viskiju in zgodbah
iz Bosne izpred dveh desetletij.
Dunajski zajtrk z dopisnikom

hamburškega tednika v kavarni za
avstrijsko ambasado. Hči dostojnega
gospoda s tremi naslovi, ki se
po javni razpravi vsa trezna

objestno postavlja s svojimi porazi.
V ohlapnem objemu zadrhti kot
zapiti brezposelni starček v vaški

gostilni po policijski uri. Premrlih
rok ji kljub temu ne ogreješ.
Nemara velja še povedati,

da njen nekdanji fant vso zgodbo
poslika in posnetke objavi v zakotni
reviji nekje tam daleč v njuni
rodni pokrajini. Spremno besedilo

seveda nima nobene zveze
z resničnimi dogodki ali
osebami. Je to sploh treba
posebej omenjati? Niti tega

ne taji, ne pred sabo ne pred
drugimi: beži le, da se lahko
nekam vrne. Saj prav dobro ve,

v kratkem se ne bo več, imela kam
vračati. Najbrž zato sledi zbeganemu
letanju lastovk s skoraj otožnimi očmi.

Brezročno govorjenje. Drava 2001.
http://www.drava.at

Narodna

Oh, Mojca, pa kam greš?
Ne veš niti ti?
Kamor ti hočeš,
hočmo še mi.

Oh, Mojca, počakaj,
ne gre tak hitro.
Ne beži, ne tekaj
v gost6 meglo.

Oh, Mojca, bežiš.
In mi za tebo.
Še hip, pa letiš
v samo nebo.

Oh, Mojca, prekleto!
Pa bežmo še mi.
Iz zime v leto,
v dan iz noči.

Oh, Mojca, nazaj!
Tuj je ta kraj.
Ne vprašaj, zakaj.
Vdaj se, vdaj.

Oh, Mojca, pa kje si?
V temi je tesno.
V peklu? V nebesih?
Nam je hudo.

Oh, Mojca, zaman.
Zašli smo, zašli.
Ne vemo več kam,
v mrazu, v temi.


sele
gozd kot morje valovi,
šumi,
srce kot kokoš na tnalu
krvavi.
v rdeči luži se zrcali
obraz
preteklosti in sreče,
iznakažen in
spačen do nespoznavnosti.
gozd
si krči pot
naravnost v mojo
notranjost.


Krava,
orjaško
telo, po-
hlevna, v
temi hleva
rojena, zaupno
slediš slehernemu vleku
verige, še na svoji poslednji poti,
v mesto, k mesarju.
Včasih pa me pobožaš
z rogovi, da ne pozabim)
da me le ne prebodeš, ker me
ljubiš.

Indigo. Drava 1988.
http://www.drava.at