Pokušine
Zgubil sem obraz.
Moje oči so se izselile.
Iščejo jezik, ki bi
posredoval slike sedanjega časa,
ne da bi kaj opisal.
Hočejo dihati čas,
ki menda med prsti trohni
in nemirno molči.
Solze se posušijo
»Čista sol,« pravi nekdo,
ko se ena od njih
pod mizo zvali.
Kakor pasje oči
ponoči zvezde žarijo
in zgorijo navsezgodaj zjutraj,
ko si umivam roke.
»Kakšna usoda,« se čudim
in se skrijem v rimski cesti
neosebnih razmerij.
Iz žepa rastejo tihe besede.
Obraz, podoben pojemajočemu mesecu,
le hladno sije.
Besede so utonile v jezeru.
Voda je vdrla v bistvo luči.
Zrcaljenje je rodilo barve, ki so
jih kačji pastirji nosili
po vodni gladini.
Ribe so se igrale z oblaki,
odnosi so postali prozorni :
nebo je raslo okroglo,
ponudilo mi sanje
in ugasnIlo v očeh:
»Zmrznjene ribe so danes delili
v kose in jih prodajali na veliko.«
Oblaki so se razblinili.
Nepremična je bila nedelja.
Na fotografiji nič ni bilo več vode,
odtekla je, razdrla jez,
skočila v vodomet, zmočila zidove
in teče zdaj po potoku navzgor.
Bukve zelenijo občutju naproti,
listje hoče z menoj govoriti, čeprav
rdeči bezeg mimo poletja cveti.
Postanem nestrpen, zgubim pot,
govorim, čeprav vse okrog mene molči
in hodim zadenjsko.
Ob vodi najdem spet samega sebe,
usedem se na kamen in opazujem ribe :
nemirno in površno.
Hotel sem loviti oblake,
pa sem imel še sanje v rokah.
Ker me je motila luč rumenih rož, sem
jo ugasil.
Zgubil sem vid,
bil sem brez oči v sebi,
govoril sem brezglasno in
končno le rekel:
»Sem sicer malo že kratkoviden,
toda očal za zdaj še ne potrebujem.«
Blesk mi je padel iz oči,
z golimi rokami sem pobiral prazno tišino.
Polna luna se je sprehajala
zadaj za oblaki,
prikupna tema, ki
je nastala pozneje,
je prevlekla s spomini
pisane dneve.
Nemirno so mravlje kupčevale.
Nastajajoč veter
je razdvajal trave
ter trosil cvetoča poročila
- po sveži zemlji sem ter tja, da
so sanje izgubile resničnost in pomen.
Življenje se je nato spet vrnilo.
Resnično.
Pesmi. Celovec-Maribor: Mohorjeva, Obzorja, 1983.
Metulj
Policaj je aretiral
metulja, ki se je
pomotoma vsedel
na njegov moped.
Vklenil ga je
in ga odpeljal
na komisariat, da
bi zapisal o njem
najvažnejše podatke.
Ko ga je izpraševal,
zakaj se je vsedel
na njegov moped in
ali ne ve, da
je to kaznivo ter
da bo kaznovan
po paragrafu,
se je metulj
obrnil proti soncu
in odletel skozi okno,
ne da bi se poslovil
od policaja, ki
najbrž ne ljubi sonca tako,
kot ga ljubi on.
Dokument
V gneči na sejmu
sem izgubil denarnico,
v kateri je bilo nekaj denarja,
in pa dokument, da sem
Gustav Januš in da sem
se rodil v Selah.
Prosil sem, kdor jo najde,
naj mi vrne vsaj dokument,
ker brez tega dokumenta
bi pač ne bil Gustav Januš.
Bil bi le človek,
a ne . občan, ne deželan in
ne državljan.
Bil bi kot polž ali zajec -
nekje že na tem božjem svetu -
ne pa tisti, ki bi moral biti -
Gustav Januš.
Zivel bi divje,
nikjer in povsod bi bil doma
in nazadnje bi umrl
brez imena.
Na grobem kamnu bi
bil samo napis:
tu je pokopan človek.
In našel se je dokument
in spet sem Gustav Januš,
rojen v Selah.
So mi rekli
Če te zebe in te trese mraz,
so mi rekli,
si moraš obleči
volnene nogavice, plašč
ter rokavice.
Če si bolan in imaš gripo,
so mi rekli,
se moraš uleči v postelj,
piti čaj ter vzeti
trikrat na dan
tablete proti vročini.
Če si žejen in lačen,
so mi rekli,
moraš jesti klobase, špeh
ržen kruh in zraven
piti mošt ali pivo.
Če si žalosten in potrt,
so mi rekli,
moraš tarnati, jokati
in se črno obleči.
Če si vesel,
so mi rekli,
moraš juckati ter
peti narodne pesmi.
Nikoli pa niso mi rekli,
kaj naj počnem,
če me ne zebe,
če nisem bolan,
ne žejen ne lačen,
ne žalosten in
ne vesel.
P(e)s(m)i. Državna založba Slovenije, 1978.
Dnevna luč zelo hitro ugasne,
ko vstopim v nočni prostor
svojega jaza.
Iskanje zasute duše
se ponavlja.
Stranske poti so zrcalnate,
toda pripoved o prostosti citrončka
pa že otrpne na ustnicah.
Zasenčene so iskajoče oči,
obledele barve na steni tolažbe,
zaplevele igre dnevnih sanj.
Dvom izpodrinja
ples čutil v meni.
Nič se vrti v nasprotno smer
urnega kazalca,
včasih se vgnezdi kot omedlevica.
Dnevnik se tako polni
vedno bolj z vprašanji po stalnosti.
Pasti časa pa postajajo
vedno bolj vidne.
Zid mojega otroštva
se je zrušil.
Zdaj stanujem v stekleni kletki.
Na stenah odprte oči
dnevnih obrazov,
v ogledalu moja slikanica.
Prozorna je tudi
skritost v meni.
Senc osvobojena celo
daljina omejenega časa.
Ni mi več gnezdo moja obleka,
razparan je celo zakon neba
in razveljavljeno je tudi
zavetje pod kostanjevo krošnjo.
Tudi blato se je posušilo.
Zakop v prihodnje dni
je zame zdaj težaven.
Pasji lajež mi je
ranil besedno tišino.
Enolična glasnost mi
zdaj obkroža glavo.
S svojo zadnjo besedo
se preselim v vejnata luknjo
umirajoče jablane.
Lajajoča beseda je zdaj mera.
Ali pa je morda le neki krik
drugače tako neme zemlje?
Nekaj časa sem tudi
jaz gluhec.
Der Kreis ist jetzt mein Fenster. Residenz Verlag, 1998.
Stric
Stric je izgubil
svoja očala, skozi katera
je videl že večji del
Južne Koroške,
na primer:
Rožno dolino pomladi,
Rožno dolino okoli 10. oktobra,
kresove na Macni, Obirju in Peci
Podjuno v jeseni,
v ajdi
v sončnicah
Podjuno brez (avstrijskih) tovarn,
Evropsko mesto Velikovec
in s krvjo začrtano mejo
Alpe, Jadran, deželne glavarje
in obisk ministrov iz sosednje države.
Novo cerkev v Selah
in pevce na koru, ki
so peli pesmi vstajenja,
ljudi v rjavih oblekah
in črne metulje,
ljudi v narodnih nošah
in bele metulje,
In zdaj ko se je veselil,
da bo kmalu videl in bral
dvojezične napise,
pa je izgubil očala.
Moja beseda klije navzgor kakor slika. Wieser, 2005.
[url=http://www.wieser-verlag.com]http://www.wieser-verlag.com[/url]
Za časom razpada strah.
Dnevna pota se krčijo,
izgubljajo smer
ter postajajo zemeljska.
Hrup večne rasti
pa polni praznoto.
»Tudi robidnice
izgubljajo že svoje bodice
in zorijo čez rob.«
Spodaj pa se peščenec kruši,
odpira očes no ožino,
rase do slike navzgor,
zapušča sledove pod kožo
ter prodre včasih celo do srca.
Dež pa potem izpere
rano do konca.
In tako postane dan
skoraj brezbeseden.
Ko je bil v brezovi skorji
viden premik časa, sem se
vrnil nazaj v zemeljsko besedo.
»Ohranil te bom vedno
v dobrem spominu.«
Zakaj listi svojih skrivnosti
nikoli ne izdajo, čeprav
je njihov izvor čuten?
Najbrž zato ne, ker so samo
znaki vsakdanje dnevne luči.
Njihove pravljice so vklenjene
v debla in veter odgovarja površno.
Listi pa so ljubezen leta.
V njihovih rumenih barvah
najdem spet samega sebe.
Dim se je razkadil.
Samo pepel še
pokriva poldne.
Zasenčene so oči in kljub
temu pogled ne ubija.
Nasprotno: tvoje oči pričajo
o osvobojenem dnevu.
Reka zaostaja, toda
njeno šumenje še vedno slišim,
čeprav ruši prisiljeni red ter
zvonenju nasprotuje celo
tja do odmeva.
Slovo je neki izhod
iz dimnice.
Zvok pa bi bil pot
tja do pušpanovega grma.
Odločitev zori v času.
Sredi stavka. Klagenfurt, Drava, 1990.
[url=http://www.drava.at]http://www.drava.at[/url]
Osat, odprto oko,
prebode moje srce
iz okamenele dobe.
Namišljena tujina,
nasprotje, razpade.
Plotovi, ki so nekoč
ovirali beg, že trohnijo,
so samo še znaki delitve
in zato prestopni.
»Timijan raste tudi
že tam na oni strani.«
V grmovju, v mreži,
se konča pogovor
in poldan tišine
postane zaklonišče.
Bogomoljka, ki se drži
travne bilke, začne
pogovor iz davnine.
Njen dih je brezvetrje,
njen čas krog poletja.
Njena bližina
nemo poveličevanje tega časa.
V slovo se vrača ljubezen.
V belem apnencu
je še dovolj spomina.
Ob vhodu obidem zaporo,
ugovarjam strahu
ter se odločim
za odmaknjeni sončni dan.
»Ko vržem kamen proč,
pre trgam ožino.«
Resnice, vlite v smrt,
mi ni treba več iskati.
V dnevnem semenu
se nestrpnost jasno vidi.
Lok oživi
posušeni list
s prihodnjim letom.
Vrvica se torej ne pretrga
in konec se vsako leto
na novo zorje.
Kar je napačnega,
izgubi čutila,
uvidevnost prepriča.
Odgovor najdem potem
tudi v klijočem ječmenu
in ne dvomim več o zakonu.
S komaj slišnim glasom
opišem svoj izgubljeni jaz,
ga omejim,
ne kažem strahu
in zdrknem v zorenju
brezglasno zemlji v naročje.
Pribežališče je namreč ta zemlja,
medtem ko je moj pogled reka,
ki teče skozi preraščeni vrt,
v sončni zaton.
Čas, čez hrib raztegnjen,
koraka naprej,
a njegov korak je včasih
komaj slišen in zaradi tega
težko opisljiv.
»Mesec pa je, nasprotno,
že pred eno uro menjal obliko
in se je na temo že navadil.«
Tako bom tudi jaz
svoj prihod obnovil.
Ko bom prekoračil besedo. Wenn ich das Wort überschreite. Residenz Verlag, 1988.
Začasno ti pošiljam samo solze slovesa.
Pozneje ti prinesem besede.
Nato bojo zidovi razpadli spet v opeko.
Brezglasno se bova vdihavala,
ti mene,
jaz tebe.
Razdalje se bojo zmanjšale
stavki, ki so ranili, bojo oslabeli,
rane zacelile.
Iz tega se bodo hranile besede,
ki bodo najprej rasle v zemljo,
potem pa v nebo.
»Imamo slabe železniške zveze.
Vozni red je že orumenel.
Spravili bomo kovčke
in odpotovali.«
Potem se je vrnila svetloba
z večernim vlakom domov.
S solzami si zdaj briševa
solzene poglede,
govoriva neme besede
ter se vračava v otroške sanje.
Iz obljubljenega večnega
trajanja noči včasih
smuknem v umrljivi ovoj
jegliča ter živim tam
kot rastoči trenutek.
Z zakoni pomladi slavim
njegovo vsakoletno vstajenje.
Zavit v besedo
nazobčanega lista se preselim
na travnik vytrovne tišine
in srkam tam roso.
Tako menjam skoraj dnevno
svojo smrtno pot.
Svinčen pepel, odpihnjen
z zunanjenega roba
mojega srca, mi ne
otežkuje več dihanja.
Vrtničen duh je zdaj
moje vmesno mesto.
In ko slavim lahkoživost
dneva, razpršim duh po
ovenel em in se ne oklepam
več zemeljske sredine.
Tudi iz davnine
spletena trnova krona
se posuši in zdrobi
ter ne bode več.
Samo nova nemost
v rožnem grmu se
čaka na odrešenje.
Pesmi/Gedichte/Poesiis. Braitan, 1998.
