Pokušine
vem še, sedeli sva v gozdu
in prežvekovali listje.
rekla si: množijo se glivice vojne
v notranjosti. starajoča voda pod kožo
se lesketa, do vretja prignana.
to je sovraštvo, draga moja.
medtem sem iz trebuha potegnila črve, videla
pravičnega boga delati kolo
in si zlomiti noge, videla sem
plimovanje noči.
materino znamenje je nabreknilo
in polži so lezli po deblu navzgor.
kaj bi se lahko zgodilo!
vse bi se lahko zgodilo!
ti pa si me zadržala: daj no,
si rekla, daj no! nič naju ne čaka.
nihče ne pazi na dom.
v letu žalovanja
trohnijo okenski okviri
v naši kuhinji.
mize ne pogrinjamo,
radia ne odpiramo.
iz oddajnika nad vrati
le redko prihajajo poročila.
jezika ne menjamo,
praznikov se držimo.
na deblo privezane
venejo sončnice.
čebele rojijo še
redkeje. v letu žalovanja
prodajalec hladilnikov
predstavlja nove modele.
orodju v šupi
izpadajo roglji
iz viličastih žrel.
moškim ne rastejo novi lasje.
kot bakrene stene se lesketajo
voščene ploščice pred vsakim panjem.
mrtveci so redki.
vsak je kje drugje, na tej strani.
oblačila so vrgli za nami,
kuhinjsko orodje, naše škripajoče duri,
odprli so mizne predale
in z glasnim vikom stopili na plano:
tu je vendar živel nekdo,
ki je bil v zmoti! vsevprek
so se objemali sorodniki,
vsi so se zbrali
k poslednji igri: drozgoglav,
z vetrovno brado poraščen, po starosti razvrščen
spet najdeni rod. oh,
kako sem bežala z njimi v hrib,
kako se je neki moški oprl na skalo
in jaz sem letela mimo,
čez zajčke in krtine,
v tujo deželo, kjer nisem ostala
in sem potem srečala babico
v predpasniku in coklah.
čevlji se ne smejo dotakniti vode,
je zavpila, in to reko, vidiš,
bomo pustili za seboj.
Gedichte. Pesmi. Poems. Drava 1998.
[url=http://www.drava.at]http://www.drava.at[/url]
v hujše čase
bom šla,
ko bodo hiše
očetov starele,
ko bodo dolgi
hodniki odprti.
pod tihi
prag stisnjena
se bom iskala
v tisočih dneh.
prišli bodo dnevi
bakra v laseh,
železa v očeh,
ko v svojem
spominu ne bom
se spoznača,
oklevajoča še
pred seboj.
strah
to je vdih
brezizdiha,
k sebi
sem stisnjena.
plašna
skozi vrata,
na kljuko pritisnem,
poskusim,
če je zapahnjeno
za menoj.
za tem izdih
in spet vdih,
morda
je še kdo
za vrati.
pogledam
in vem,
da nobenega ni.
zmedena,
k sebi privita
v železnobetonski stavbi
sama
v ozko,
naglušno noč
oddrsim.
prihodi
I
postavi si
mošt na mizo,
odloži klobuk,
s prsti mečka
dogoreli čik.
si spet prišla,
nisem te slišal.
pozno
ponoči,
hočem odreči.
zlije pomije
v čeber.
imaš že počitnice
vpraša,
odide.
drug dan povem,
da ostanem
le nekaj dni.
kdo pa te čaka
v mestu?
to res ni važno,
odvrnem.
dobro, da vem,
se obrne in
cel dan molči.
Žalik pesmi. Drava 1983.
[url=http://www.drava.at]http://www.drava.at[/url]
kaj reči o pijanem telesu in zgrbljenem nosu, ki se v kot tišči,
ko pa vse ne bi smelo obstajati. skrb, ki glavo zastrupi, da se
potem pregiba in pljuje in kolne. kaj govoriti o neznosni
sopari, senenem drobu, volčjaku, ki neprestano meča liže. a
kadar so dnevi zlate svetlobne pošasti, se gibamo s trudno in
topo strastjo. meni se blede od vonja po senu, plemenu, da si
na čelo prvinsko čudenje rišem. z bregov grem od romanticizmov
v krvi zeleni, ki samo skrivoma rdi. čas rušilnih namenov je.
kadar se kdo obesi, ali požene kroglo skoz glavo, pravijo, da je
to zgodba o zakletem mesecu, kadar zaris zemlje priklepa, pravijo,
da bo ženska zaklala sina in sebe in kadar se še tako zvesta
predanost nalomi v odpor, izgubljam kraj. nič več ne iščem
blagosti v njem, kakor takrat, nerodna ljubezen do rodnih trohnob
in toplega gnoja me ni odgnala, ne obnovljeni prostori, poceni pripombe.
edinole srd, ki me prevzema, kadar se vdiram v mazaste njive in se
ustavljam v zmešnjavi želenja. pogled pa se luži daleč na robu.
moj nori rod,
ki hodi z umiranjem ljubezen snubit,
z ruto zavezano v tilnik,
z modrikastimi prsti čas ustavlja
zaradi plina in trupel,
semena odlaga za kapanje krvi in voska,
nikdar ne premakne tesnobne osi
z roba alp.
moj rod pozabe ne pozna, ne radosti,
ki bi ga z žgočim curkom zadela,
nikdar ne odstrani s pogleda blagotnega
brega, ne ve, kaj početi z ahilovo peto
spomina, da mu od vsega grenkoba oteka,
kot iver globoko v mesu
gnije pogum.
Bajalice. Drava 1987.
[url=http://www.drava.at]http://www.drava.at[/url]
