Pokušine

Noč na morju
Marko, ah Marko!
Morje je širno,
srce nemirno.

Vetrič gre z barko -
z mano si, Marko,
naj gre, kamor hoče,
srce naj poje,
vriska in joče
v julijsko noč.

Marko, ah Marko!
Oblaki kipijo,
zvezde temnijo.

Veter valove
meče v bregove,
barko razklene.
Val mi razžene
vseh upov pene -
sreča je proč.

Marko, ah Marko!
Nova zdaj morje
barčica orje.

Barka je tvoja!
Misel gre moja
preko gorovja
v carstvo brodovja,
v silo valovja -
v julijsko noč.


Užaljenost
Dragi, hvala za udarec!
Zazvenel je,
zabolel je,
v srcu je zapeklo.

Toda, sprejmi moj poklon!
Nisem steklo -
vidiš, dragi,
da sem bron!

O, zato pač nimam solz
v očeh.
Naj v zahvalo
za udarec
ti bo moj nasmeh.

Hodi, dragi, mirna pota!
Bog s teboj in moj pozdrav!
V sedmih letih
tvoja zmota
še mi pride prav!


Sprehod
Tih bil je večer in zelen breg.
Šla sva z brega v dol.
Cvele so marjetke bele,
kot bi pal na travnik sneg.
V zarji so se smreke grele.

Čula sva dih zemlje,
v žilah vso čarobno moč,
ko večer nagibal se je
tajno - v kresno noč.

Oj, marjetke bele,
kaj takrat ste srcu pele …?

V jeseni spet sva šla
na zeleni breg oba;
vabilo je sto stezá
najine stopinje -
med bodeče brinje.

Tam sva se razšla …

Zdaj je zima:
dol in breg
je pokril spokojni sneg.
Sama stopam v breg;
z mano pa spomin je,
bele stezice in brinje.

Lipov cvet. Mohorjeva 1972.
[url=http://www.mohorjeva.at]http://www.mohorjeva.at[/url]



Kruh domači
Domači kruh je kakor pesem polja -
je vrisk in znoj, je smeh in dobra volja.
V drobtinici je vsaki glas škrjanca -
pozdrav prisrčno cenjenega znanca.

Domači kruh je kot nebeška mana,
je moč in zdravje, je molitev znana
in Sveti Duh v njem v jamici je vsaki;
na hlebih križi, odrešenja znaki.

O, kruha daj vsak dan nam lačnim, Oče,
in žita obvaruj neviht in toče,
da vrisk in smeh in znoj, še dobra volja
bo kakor sončna pesem sredi polja.


Sliko dam ti
Glej, sliko dam ti – to sem jaz:
le dobro mi poglej v obraz!
lzmeri dušo mi v očeh,
preštej srebro, zlato v laseh.
Na gubicah bolest presodi,
pri sodbi let usmiljen bodi.
Prikrit ti je utrjp srca -
Morda nasmeh ti vse izda


Moj veslač
Veslaj, moj veslač, oj veslaj!
Čoln zibljejo valčki jezera.
Oj, polna mi sreče je mera! -
Veslaj še na kraj in nazaj …

In sredi jezera postoj - -
Valovje bo v svoje globine
shranilo bogate spomine:
ko dan je najvišji bil moj.

Veslač pa veslal je na kraj:
je ure prelesti napil se,
zavriskal. Ha! meni se skril je
in noče veslati nazaj …

Moje grede. Mohorjeva 1952.
[url=http://www.mohorjeva.at]http://www.mohorjeva.at[/url]

Ropot lopate
Čuješ, brat,
čuješ, narod moj,
ropot lopate …?!
Na trdi poti
ranjeni od hoje
vseh ponižanj naroda
čujem ropotanje
črnega voza.

Vidim –
krsta v njem je
črna vsa.
Za koga bo
ta pokop?

Ali tujec koplje
grob –
sestra, zate,
zame, za vse brate?
Je dvanajsta ura
narodu odbila …?

Grom odpornikov
na jugu
zabučal je:
Bratje, ne!
Naših borcev
je oblast
spet zbudila
novo rast.

Spet je zemlja,
cvet in žito
in beseda
naša last!

Vse predolgo
časa zob
nam je v črno moko
mlel pravico,
več ne bomo
tujcem rob!
Nam v skopani
grob
mi položimo
krivico!


Marca 1938
Na Peci, Obirju glej, tuji kresovi …
vsi v ognju žarijo bregovi.
Oj ti kresovi!
Oj ti bregovi!
A v temo odeti so naši domovi.

Na vasi slovenski rjove kot volkovi!
»Sieg heil!« prezločesti glasovi.
Oj ti volkovi!
Oj ti glasovi!
Molčijo pa v žalosti naši domovi …

Vsi v petju prelivajo naši se griči,
nad nami pa piskajo biči!
To so hudiči!
Že mislijo,da smo Slovenci mrliči …

Pa ne, mi še nismo, ne bomo mrliči!
Po nas naj le bijejo biči,
nas ne umorijp!
Le k borbi budijo!
Naprej do svobode bič valptov nas kliči!

Bič tuj udarjaj po nas in nas davi …
Mi vsi, ki živimo ob Zilji in Dravi -
narod smo pravi!
Zvesti smo Slavi!


Obisk v taborišču
Oče izseljen, oče moj
pisal je, naj ga obiščem.

In stal je ob zidu
visokem z menoj
na trati za taboriščem.

Ptiček nad nama prešerno
prepeval je pesem večerno.
In zarja večerna
se tja je podala,
kjer domovina
v daljavi - izdana
je sama ostala.

Žalostno gledal
je oče v zaton.
Daleč nekje
je zajokal zvon;
narava je z njim zajokala.

Očetu zenico
zagrnil je mrak.
Na trati odmiral
njegov je korak.

Zrla sem bol neizmerno
v njegovih očeh.
Ko v mojin dlaneh
začutil pozdrav je
domače prsti,
kjer bila je kri
in ljubezen
njegova vsejana,
grenko sem čutila,
da v srcu ga rana
izgnanca skeli.

Saj, oče je v mojih očeh
spet videi vse njive
in polja domača;
je videl orača,
kak' s plugom
njegovim obrača
mu srečo in upe
v uspehe golj'five,
v spomine sive.

Bila je to v kupi
življenja
pregrenka pijača,
pomešana s strupi -
ki jo je pila
mučena žila,
a v žili sušila
se kri mučenika.

O, trata ob zidu,
si v up zelenela …
in ptička je pesem
odpela …

Čez cesto domov
pogrinjala smrt
je svoj prt -
očeta pa tuja
vsa težka
je zemlja odela.

Težka je moja misel od spominov. Mohorjeva 2007.
[url=http://www.mohorjeva.at]http://www.mohorjeva.at[/url]

Jelica, pridi …
Jelica, pridi glej, žito je zrelo,
srp je nabrušen in kosa za delo.

Prišla bom, Marko, bom z rutico belo,
bosa stopila na njivo veselo.

Jelica prišla je, z ruto na glavi …
zaropotalo je strašno po travi.

Marko, ti lažeš mi, žel boš z mašino!
Veš, ob mašini ne bom ti za dnino.

Rada bi njivo ti s srpom požela,
rada pi vsaki snop srčno objela!

Jelica, modra si, dobra kot njiva;
s tabo ostala mi zemlja bo živa!

Draga mi, pridi sem, da te objamem;
ko boš požela, za ženko te vzamem!

Pa bova žela, ti s srpom, jaz s koso.
Grudo odžejala z jutranjo roso.


Piščal
Vzel, Gospod, si zemlje mrtvo glino,
jo pomešal s svojo božjo slino
in naredil si iz nje piščal,
s svojim dihom glas ji dal.

In zdaj poje ta piščal
pesmi teh domačih tal;
pela bo, dokler je ne bo strla
roka tvoja, Bog, ko bom - umrla.


Pozno srečanje
Prišel si, dragi, pozno k moji gredi …
v jeseni moji nageljčki so bledi;
težkà je moja misel od spominov,
grenko gre v noč vonj rožmarinov.

Še roka tvoja v moji je drhtela,
ko naju je v jesen mladost objela.
Poljub je bil dokaz spoznanja:
predolga bila je ta pot iskanja …

V nevidnih daljah, veš, sva se iskala
in v daljnih zvezdah strto srečo brala.
Vse upe so zakrili zli oblaki,

da v temno smer šli moji so koraki,
a tvoji v noč so se porazgubili …
Nekje - v lepoti duši se ljubili.

Zimske rože Mohorjeva 1998.
[url=http://www.mohorjeva.at]http://www.mohorjeva.at[/url]



Moji spevi
Kdor bo bral te speve moje,
bo ocenil jih po svoje!
Pevec vsak drugače poje.
Ptiček vsak tako zasvira
kakor mu je kljun ustvarjen.
Vsakemu je glas podarjen.

Saj, zato je moja lira,
oprostite - dragi - taka
kot se kljunček mi odpira.

Zvokov ni mi dala sraka.
Vran ne poje, marveč kraka.

Spev ljubezni ogenj vžiga,
da se plamen k nebu dviga;
je zdravilo, je modrost,
od srca do srca most.


Čuj
Čuj, skrivnosti, kj je med nama,
ne morem nositi sama.

Lepoto, ki me objema,
je Stvarnik podaril obema.

Moč opojnega maja,
pesem, ki dušo napaja,
ne morem 'z globine
sama zajeti,
pesem ljubezni
ne sama, sama zapeti …

Pridi, za srečo potrebna sta dva -
odmeva je treba za spev srca.


Nate mislim
Nate mislim v siju zlate zore,
nate mislim, ko zasije dan.
Duh moj splava tja čez sinje gore
k tebi, dragi, v sončno lepi stan.

Nate mislim, ko me vetrič boža,
kadar ptički v gaju žvrgole.
Tvoj spomin mi je dehteča roža -
v vseh samotah vonja mi v srce.

Vse večere le pri tebi čujem,
k tebi me zaziblje tiha noč.
V mislih nate rože poljubujem,
saj me ziblje tvoja tajna moč.

Ljubljeni, med nama so daljave,
v daljah iščeva se noč in dan.
K meni naj te vodijo višave -
ti za mojo srečo si izbran.

Milka Hartman. Življenje. Poezije. Melodije. Mohorjeva 1982.
[url=http://www.mohorjeva.at]http://www.mohorjeva.at[/url]