Pokušine

v svetu norcev

in memoriam ciril kosmač
tantadruj, rusepatacis, matic enaka palica, luka božorno boserna


zakaj so v hram zaprli me
ne vem, tam ždijo zli duhovi
kričavi njihovi glasovi
so bičali uho mi revno

mi smo mi
mi se mamo radi
radi prav zares

zakaj si žrl le ti
zakaj ne žrejo vsi

radi, radi, radi
repo in krompir

pitane krave. konje vse
njih sekira je pobila
rezgetaje izrodila
potepuški je moj ohraz

križem kražem hodil sem
po mrzli zemlji brez skrbi
le tepček smrti se boji
ker nima kravjih zvoncev

v hosti pal’co lipovo
našel sem odrezano
olupljeno grdo
ostrgal sem jo in gladil

da bila hi lepa, gladka
na koncih dveh enaka
zakaj se palica mi vsaka
je zlomila

kaj češ
mi smo mi
mi se mamo radi
radi prav zares

vselej smo trpeli
vselej smo zapeli

radi, radi, radi
še eno, pa še eno

peti nočem več
hočem le umreti

ko angel odleteti
v sveta mi nebesa

božorno boserna
bodi pametnjak

če bo navzgor
ne bo ta prava

smrt

navzdol le pada
izgubljena duša

navzgor umreti
le čudak poskuša


Cvet na ognjišču | Schattenblüten. Pavelhaus 2006.
http://www.pavelhaus.at

cvet na gnojišču

na poti
iz mesta
na podeželje

vprašujem
odgovarjam
poslušam

al' še zveni
al' še cveti
jezik na jeziku

mura še teče
drava še teče
kruh se ne peče
nič več doma

škripa, škripa
kruh zmrzuje
hladno zalezuje
trda slana

pšenico
ječmen
ajdo, rž
in turščico

kamenje naj rujem
polje obdelujem
naj se vsa raztrgam
telo si oznojim

ko kopljem
ruvam
brskam
pulim

po dediščini naši
da spet vzcveto

stare copre
in vse stare
križ besede

za koga
in zakaj

starka rokovnjaška
škrbozoba slovanska ti
šaljivka

pot si mi zacoprala
z jabolčno gorjačo
da ne zgrešila bi

zaplotno
obpotno
zdélo

nadobudno
čudodelno
čira čara

sonce sije
veter brije
dež prši

čof, sem čofnila
v žlobudro toplo
breztežno žehtečo

zadovoljno
čofotaje
zagrgram

mušice, žužki
črvi in črvički
vsepovsod

kopljem
ruvam
brskam
pulim

sama mrhovina
vsepovsod

neukrotljivo
dišeča

oživlja cvet
na gnojišču


Cvet na ognjišču | Schattenblüten. Pavelhaus 2006.
http://www.pavelhaus.at

IV

iz mesta železnih cest
ko je hrup zvočen

in so zvoki hrupni
pierot odide ganjen

nikar ne kliči ga nazaj
poberi pozabljeno oko

šarenico dobro shrani
pod odejo zadnje večerje

nikar ne kliči ga nazaj
rahlo odvezo daj koraku

boleči odtis pa položi
na odhajajoči odmev

kdaj se bo vrnil
nikoli ne vprašaj

morda odmeva
le njegov klic


Cvet na gnojišču | Schattenblüten. Pavelhaus 2006.
http://www.pavelhaus.at