Pokušine

Nevihta

Veje bližnje jablane
trkajo na okno.
Pravijo mi,
da jih ziblje vihar,
da se združujejo
oblaki v nevihto.
Vstanem,
da bi pokril ječmen.

Ko pobiram
pobita klasje,
mahoma spoznam,
kako malo klasov
moje roke
lahko varujejo
pred točo.


Kotiček tople domačije.
Mohorjeva 2008.
http://www.mohorjeva.at

Usoda

Si čul,
kako je ječal
žebelj pod udarci?
A trda, brezsrčna roka
je naprej vihtela
težko kladivo.
Zdaj vdal se je -
kakor bi klecnil,
premagan od strasti –
ves zravnan.
Morda je bil nedolžen,
nedolžen samo zato,
ker bil je žebelj.

In vendar je pribil
pokrov na krsto.


Kotiček tople domačije.
Mohorjeva 2008.
http://www.mohorjeva.at

Umirati znamo

Izmučil me
koroški je vsakdan.
Borba za pravice
neskončno je zasmehovanje,
poniževanje, podlo barantanje.
Na smrt izmučen
padel sem zaspan.
In sredi sanj
sem spraševal:
Je borba za pravice
res zaman?

Skoraj kot kljubovanje
prišlo mi je spoznanje:
Umirati znamo.
Že dolgo pripravljen
mrtvaški je prt.
Že zdavnaj pogrebci
skopali so jamo.
Nekatere pač moti,
da umirati znamo.
Res, marsikdo je zgaran,
drugi poveša že glavo
in méni, vse je zaman.
In vendar se zopet zravnamo.

Od nekdaj umiranje
naš je vsakdan,
prijateljica nam
postala je smrt,
saj kakor otroci
se z njo že igramo.

Ko končno sem se zbudil,
bolj zbit, priznam,
sem bil vesel, da še živim,
pripravljen, da se zravnam,
da pohitim
v nov dan.

Kotiček tople domačije.
Mohorjeva 2008.
http://www.mohorjeva.at