Pokušine

[Ko zori spomin]

Ko je bilo vse pripravljeno za odhod, je mati vsa iz sebe vprašala, kaj bo z našim Jožkom? Eden od vojakovje odhitel h Kuhlingu. Oče je medtem moral z drugim vojakom k sosedu Kurniku. Vojak mu je ukazal, naj zapreže in odpelje naše stvari do Kvančnika. Toda Kurnik, tih in preudaren mož, je na vojakov ukaz mirno, a odločno odgovoril po domače: »Župkovi mi niso storili nič žalega, zato mi vest ne dopušča, da bi dobrega soseda odpeljal z doma,« se obrnil in šel nazaj v hišo. Vojak je jezen nekaj zakričal, a očitno je bil v zadregi, kaj naj stori. Tedaj se je pojavil sosed Folet. Kot da hoče popraviti obnašanje soseda, je urno hitel domov, zapregel in pripeljal na našo gorico. Medtem je vojak prignal Jožka.
Odgovorni poveljnik za izgon naše družine je stopil predenj im mu dal na izbiro, ostati pri Kuhlingu za hlapca ali z nami iti od doma. Jožek je dolgo molčal in osupel gledal, kaj se dogaja. Potem je z odločnim glasom dejal: »Če mora naša družina z doma, bom šel tudi jaz.« Vojak je jezen dal povelje, naj hitro pobere svoje cape. Mati je še naglo stopila v hišo po skledo z mlekom, z njim hitela v hlev in ga zlila v korito nemirnim pujskom, ki jih je svinja pred kratkim povrgla. Vojak je mami zagrozil, naj ne zavlačuje. Ukazal je prtljago spraviti na voz in v isti sapi dal povelje za odhod. Folet je z glasnim »hija« pognal konja. Ko smo stopali z gorice, je živina v hlevu mukala, kot da ve, kaj se z nami dogaja. Na mostu v naš skedenj je stala Šusterjeva Moni z veliko skledo in z nožem v rokah. Porogljivo se je ozirala na nas in ni skrivala, kako se ji mudi v našo shrambo z mesom in moko. Nekateri vaščani so stali pred hišami in nemo zrli v nas, kako zastraženi zapuščamo dom. Sam seveda nisem dojel, da stopamo neznani usodi naproti. Kljub žalostnim obrazom staršev v svoji otroški naivnosti nisem mogel skriti veselja. Svojim sovrstnikom sem glasno klical, da odhajamo, da gremo daleč v svet, oni pa morajo ostati doma oo.
Na Kostanjah na Kvančnikovem dvorišču je čakal velik tovornjak. Ob njem sta čakali Rumaševa in Lajtnpavrova družina. Folet je hitro zmetal prtljago z voza na tla in brez besed zavil nazaj proti domu. Na tovornjak so najprej naložili prtljago, nato otroke, potem so stopili gor še odrasli. Prvič sem stal na tako velikem avtomobilu.
(…)
Prevzelo me je brnenje motorja in nestrpno sem čakal, kdaj se bo vozilo premaknilo. Bil sem zelo razburjen. Nenadoma je močno ruknilo in tovornjak je zapeljal po ozki poti. Treslo in zibalo nas je sem ter tja, kar mi je bilo zelo všeč. Vzklikal sem: »Vidite, spet tako kot na ›hujčelci‹, poglejte, hop!« Celo mati, ki je imela na sebi le srajco in čeznjo ogrnjeno čudno staro suknjo, se je nasmehnila. Stražarja s puško pa sta se glasno smejala. Hiše, drevesa, plotovi, travniki in njive so ostajale za nami. Preden je tovornjak zavil v gmajno in se pričel vzpenjati proti vrhu gore, se je v jutranjem soncu zasvetila farna cerkev. Kot da nam hoče zapeti v slovo, se je v stolpu oglasil zvon. Še enkrat smo videli Kostanje ter vasi in pobočja, ki so se za sencami smrek počasi odmikala našim pogledom. Na tovornjaku je zavladala boleča tišina. Šele ko smo se že spuščali proti Zgornjim Jezercam, je Rumašev oče dejal: »Bog ve, ali se bomo še kdaj vrnili in spet videli naše domače kraje, naš rodni dom?« »Če se bo uresničilo tisto, kar mi je po odločitvi, da grem z domačimi tudi jaz, rekel vojak, se peljemo slabim časom naproti,« je odvrnil naš Jožek. Potem se dolgo nihče ni več oglasil.
Vprašujoče sem se ozrl na mamo, ki si je otirala solze. Tesno sem se stisnil k njej. Prevzel me je čuden občutek tesnobe in splahnelo je otroško veselje. Mislil sem na mlinček ob potočku, na telička v hlevu, na veliko hruško na robu naše gorice, po kateri sem plezal in zganjal svoje vragalije. Razburljivo jutro je preraslo v dan. Pred mano se je razprostiral nov svet, v katerega so zrle moje čedalje bolj trudne oči. Enakomerno brnenje motorja ter guganje sem ter tja me je do kraja utrudilo in kmalu sem v materinem naročju trdno zaspal.

Ko zori spomin. Drava, 1996.
http://www.drava.at