Pokušine

[Slike samostanskega vrta]
XI
Mati je pritekla iz hiše s kriki in z grozo na obrazu. Raztrgana obleka je visela z nje kot suho listje sončnice, Oče jo je sredi dvorišča dohitel z dolgimi koraki in jo pahnil po tleh. Otroci so otrpnili od strahu, ko je pričel udarjati po njej z debelim ročajem sekire. Poskakovala je po zraku, sekira, se ustavljala z votlim udarcem na materinem hrbtu in puščala za seboj temno rdeče sledove. Kri je tekla po obrazu, hrbu in rokah in kapala na prašna tla dvorišča. sosedje so opazovali skozi okno in niso ničesar rekli in tudi samostanski gospod, ki je v bližini prebiral svoj brevir, ni ničesar rekel, ko je mati še vedno ležala na tleh in prejemala udarce. Ko pa je prosila pomoči, so sosedje zaprli okna, ker so bili dobri sosedje in se niso hoteli vemšavati v tuje življenje. Gospod pa je stopil k materi, n k očetu, k materi je stopil in ji pokazal sklenjene roke v molitvi in mati je tudis klenila roke v molitvi, ker je še vedno verjela v rešitev in milost božjo. Tudi otroci so pričeli moliti, vsi na dvorišču so molili, samo oče ne.
Še vedno so molili, molili, mati potiho med ječanjem, otroci vedno glasneje, da bi premolili očetove udarce in materin jok. Nenadoma so utihnili, se pognali iz klečanja proti očetu in s svojimi drobnimi pestmi branili mater. Očetu je od presenečenja za trenutek obvisela sekira v zraku, potem pa se je v velikem loku spustila proti materi, njena jeklena ostrina jo je zadela v ramo in ji, ko se je zarezala v prah dvorišča, pustila globoko krvavo odprtino.
Oče se je od strahu pred svojim dejanjem prerinil skozi vrtna vrata na ulico.
(…)
Otroci so se sklanjali k materi in niso vedeli, kaj naj storijo. Gospod pa se je nekajkrat prekrižal in neopazno odšel, kot da ga nikoli ni bilo tam.
Otroci so počasi potisnli v ozadje dejanje, pomešano s krvjo, mogoče bi tudi nekoliko pozabili nanj, če ga ne bi zopet nekdo privlekel na dan. Bil je to tisti hripavo pojoči glas.
Neke nedelje je bilo. Stali so pod prižnico in brez molitve opazovali očeta, ki je bil v svoji sveti zamaknjenosti skoraj prijazen, in želeli so si, da bi bil tudi doma takšen, tih in miren, ko je kar naenkrat padlo po njih.
Gospod je počasi in s poudarkom pokazal nanje, dvignil svoje nabrekle, zamaščene roke in govoril o velikem grehu, ki ga je storilo onih šest pod prižnico.
»Takšni otroci,« je še vedno hreščeče vpil s prižnice, »so velika nevarnost za vse otroke v okolici. Svojega očeta tepejo, zato niso vredni, da hodijo po tej blagoslovljeni zemlji in božje oko naj se zapre nad njimi. Očeta tepejo, svojega očeta, ki skrbi in dela zanje, da imajo svoj vsakdanji kruh!«
Kot da se je sploh že kdaj odprlo.
Otroci so se ob teh besedah zravnali, stopili med ljudmi po sredini cerkve proti izhodu in to so bili njihovi zadnji koraki čez cerkveni prag. To je bilo tudi zadne dejanje njihovega skupnega življenja v tem vrtu. Kmalu nato so se razšli.

Slike samostanskega vrta. Mladinska knjiga 1977.


Deklica z velikimi, resnimi očmi

Bilo je sredi novembra. Dež, ki je lil že ves teden, je nekoliko ponehal in nad mesto je padla gosta, siva megla. Ljudje, hiteči po ulicah, so se še tesneje zavili v svoje plašče in poostrili obraze.
Zaradi vremena in skrbi.
Ura je bila že skoraj deset, ko sem se tistega večera vračala domov. Ulica je bila pusta in prazna. Že sem hotela vstopiti skozi vrata, ko je priplavalo k meni pridušeno stokanje. Ustavilo mi je korak. Pogledala sem po ulici. Pri visokem kostanju sem opazila drobno otroško postavico. Stopila sem bliže. Bila je Mojca. Njeno suho, premraženo telesce se je naslanjalo na drevo in se gubalo v krčevitem, tihem joku. V rokah je stiskala umazano punčko.
»Mojca, kaj pa ti še zunaj, tako pozno in v tem mrazu?« semjo vprašujoče obrnila k sebi.
»Mama … mama …!« je glasno zajokala in se privila k meni.
»Tvoja mama? Kje je? Se ji je kaj zgodilo?«
»Ni več mame! Naše mame ni več!« je po zlogih izjokala na moj plašč.
Nič več je nisem spraševala. Od mraza in doživetja trepetajoče telesce sem dvignila v naročje in odnesla v toploto svojega stanovanja. položila sem jo na posteljo in nama pripravila čaj. Nekaj časa je samo tiho sedela in počasi srebala vročo tekočino, nato pa se je resno zazrla vame in z globokim, od joka izpranim glasom spregovorila: »Odšla je. Naša mama je odšla. Že dane zjutraj. Saj je že večkrat odšla in rekla, da se ne bo več vrnila, toda vedno je prišla nazaj. Tokrat pa je zares odšla. Za vedno. Nikoli, nikoli več se ne bo vrnila. Vem, da se ne bo. Vse svoje stvari je vzela s seboj. In oče ... pretepel nas bo ... ko bo izvedel ... in ...«
Stavka ni dokončala.
Z otroško kretnjo si je obrisala nosek, počasi zlezla na tla, stisnila k sebi svojo umazano, od solz premočeno punčko in s tihim pozdravom odšla.
Njeni koraki, ki so se votlo oddaljevali po stopnicah, pa so pričeli spreminjati mojo sobo v pusto in hladno. Še luč je izgubila svojo svetlobo.
Nekje globoko v meni je začel z veliko bolečino vstjati spomin na neko drugo drobno deklico; spomin na začetek moje mladosti.

Od tega dogodka je preteklo že nekaj tednov. Mojce tačas nisem videla. Nekega dne sem na ulici ustavila njenega očeta, toda še preden sem spregovorila, se je grobo zadrl nad menoj in se pijano odmajal dalje.
Njihova družina je že dolgo stanovala v naši ulici. Oba, oče in mati, sta po cele dneve presedela po gostilnah, zvečer pa so se doma nadaljevali večni prepiri in pretepo, ki so se vlekli vse do jutra.
Njuni otroci pa - šest jih je bilo - so živeli osamljeno, revno, od vseh pozabljeno življenje.

In tako se je njihova mati nekega lepega dne naveličala živeti pri otrocih in »za otroke«, naveličala se je ulice, svojega moža, vedno istih gostiln, pobrala vse, kar se je dalo pobrati, in odšla z drugim. Z drugim v drug kraj - toda v kakšno bodočnost!?
(...)
Nekega dne me je Mojca zopet obiskala.
Oblečena je bila v lep, nov plašč, v lase pa so ji pripeli veliko belo pentljo.
V rokah je, kot tisti večer, stiskala umazano punčko.
Tiho se je usedla na rob postelje in zamišljeno ogeldovala svojo punčko. Dolgo je sedela tako, potem jo je privila k sebi, jo poljubila na umazan, razpraskan obrazek in mi jo previdno položila v nartočje: »Vaša je. Jaz je ne potrebujem več. Ne bom več sama. Odhajam v veliko mesto, v dom, kjer so taki otroci ... taki, kot jaz ... no ... taki ... brez mater ... nasvidenje ... in prosim vas, pazite na punčko ...!«
(...)
Mojce nisem videla nikoli več.

Navadne zgodbe. Mohorjeva, 1994.
http://www.mohorjeva.at