Pokušine

[Boštjanov let]

Tobart pa je Boštjan obstal na mestu in prisluhnil, ko se mu je razmotavalo in se bliskoma razmotalo, ko se je iz nič jemalo in se z razpokom vzelo. Odstrlo se mu je, nenadoma je sprevidel, mrena se je razpustila, tu se mu mati pojasnjuje. Vidi jo med barakami, v dvoje z domačinko, v troje na pogradu, v formaciji med barakami. Prej se mu ni mogla razodeti, do zadnjega je zadrževala vest pri sebi, ker so bili dnevi taki, da je ni mogla utrniti v sebi. Negotovost, ali se bo grozi plinske kamre ognila ali se ne bo, je bila kriva, da je odlašala do zadnjega. Še v plinski kamri, pod šobami, kjer se je potem le znašla med ženskami, stlačena v gmoto, se je potajila, pa tudi njiva ekonomsko nad glave dvignjenih rok jo je premotila, nenadnost gneče jo je poparila. Nekatere roke so same molele kvišku, nekatere se druga druge oprijemajoč, tiste v gladko stegnjene so držale tiste oslabljene, da niso omahnile. V tem lebdenju, na tej valoveči njivi rok in prstov je pešalo, se je ustavljalo na stotine življenja. Ona je z njim opravljala od Ugavovega ometanja okoli hiše dalje, smrti zapisana opravila že večkrat, a vselej s kancem upanja, da se zgodi čudo in bo življenje obviselo pa čeprav na tanki nitki. Še pod šobami ni verjela, rožnogleda optimistka, lahkoverna zapeljanka, mladenka z gore, obetajoča si hribe in doline, ni verjela, da so se čuda izčrpala, da v tem tlačenju, na tej tesni njivi, ni več prostora za kako čudo. Še pod plinovodnimi šobami se je besede otepala, je vest pridrževala, tajila dogajanje, boječ se, če mu pritrdi, da ga sama ne pospeši, ne požene, ga s poimenovanjem sama ne prikliče nadse, ga čez družice ne pogrne. Ni bilo izključeno, da bo tobart zares zapršela obečevana voda izpod prhe, za izjemo voda, ki bo vse oprala nesnage, zmila vsem uši iz las, malo pomirila srbenje, ublažila njihovo garje, vnetje, ugnojene rane, premraženje in glad. Ko so šobe v stropu potem opravile svoje in jo je prenaredilo, ko so se natlačena telesa le malo posedla in so tudi dvignjene roke odgnale valove, ležale križem vprek; ko so se telesa stoje razpuščala do kraja v smrt, razgaljena v mukah, in se je potem gmota ponižala le za pregib v kolenih, se v celem malo nagnila pošev, a še vedno stala pokonci; ko so natlačena trupla, tista pri vratih, potem prva popadala v odpiranje, se je nora vest sama od sebe izvila iz života, zafrlela iz plinske kamre, poletela proti domu, dosegla Boštjana sredi ceste z živili v nahrbtniku, pripravljenimi za očeta.

Boštjanov let. Litera 2003.


[Stesnitev]

Oni arhidiakonu namenjeni mačji sakrilegij, zamolčan pri sklepni pridigi, a ne pozabljen, je bil prvi v nizu ne­sreč, ki so se lotile trga. Kakor koli so ga obračali, obrni­li ga niso, pojasnili še manj, a odstiralo se jim je, da vizitator ni bil pravdanski človek in da nobeni drugi niso sprostili toliko usodnega nad krajem, ko storilci mačjega zločina. Nekaj časa so razglabljali o dogodkih, ki so jih sami priklicali nad trg, in se zedinili o tem, da storilci domačini niso, ti da prihajajo od zunaj, iz drugih krajev in iz drugih časov. Segata po trgu morda brata in tatova Løb, oba iz bližnjih, še nikogaršnjih dob, ali segajo po njem davninci iz onih sedem večnosti odmaknjenih? Jergen, obešen na Gruči in zagreben v Rudi, in Mathis, ki še čaka sodbe v celovških vozah? So bili kaki krivogledeži in neverci, prikriti povzročitelji, temni elementi, davni potepuhi, tajni zlostniki ali kake krivopetnice?
Ali pa poplavljajo trg povratniki in krivi božjepotniki, nekdanjiki, ali kar oni davni romarji v Regensburg, kjer je prekrščeval stolni pridigar Baltasar Hubmaier. V vsak zaselek so bili prihajali tedaj glasniki krive vere in zapeljanci so bili drveli množično na skrivne kraje, v kmečke hiše na saminah, pa tudi v meščanske sredi trga, cele trume so bile odpadale in se izneverjale. Kapla se je branila in trebila predikante, biblarje in štiftarje, izga­njala prekrščevalce, maltretirala je vse, iztrebila jih ni. Prepozno so bili prijeli Hubmaierja in mu zamašili usta, ga uklenili v verige na gradu Kreuzenstein in ga sežgali na grmadi, tri dni navrh njegovi ženi navezali mlinski kamen in jo utopili v Donavi. Očividec Primož Trubar je bil takrat študent na Dunaju. Nekateri so utegnili zbežati na Moravsko, druge so pobili na begu Turki in Tartari, cesarjeve soldateske so zaključevale, pokončevale zarodke krive vere sklepno in nadrobno. Kar je ostalo in ni padlo landsknehtom v roke, je dal pobiti kardinal Dietrichstein, poobesiti po drevesih, utopiti in obglaviti …
V revah so bili bedeli in čakali svoje ure, a zdaj se vračajo, iz Moravske in Dunaja in Donave, od vsepovsod se vračajo na svoje, eskvilanti, povratniki iz Regensburga zavzemajo spet osirotela mesta v trgu in zasedajo po grabnih stare opuščine, izgnanci spet jemljejo v posest svoje domove.
Tudi jeznoriti jezuiti so podnetili Kapelčane s svojim misijonarskim gromovništvom, a v primerjavi z Gla­botsch­nigovo vizitacijo in posledicami je bil takle misijon sračji drekec. V volčjih urah in na samem, v katerih umre največ ljudi in se jih največ rodi, pri prvih opravilih v jutrih, ko se postoterijo moči demonov, so današnjiki živo čutili nekdanjike ob sebi. Gostolelo je, ko so se potegovali skoz ključavnice, špranje in razpoke v prostore in smukali pod postelje, žvižgalo je, ko so se zvijali v sukljajih preje, sičalo je, ko so zalezovali nase­ljence in zahtevali vračilo, odškodnino, poravnanje kriv­de in krivice. Malo zašumljalo je, ko je nenadoma zmanjkalo pri hiši proleka, žrebeta ali icike. Ali ko je junica zvila rep v škofovsko palico, na las podobno vizitatorjevi, zbezgala odtod, in ni je bilo več. Nič kunštnega, ko je splaknilo ovna trkača sredi črede s pašnika.
Podnevi so jim bile hudenice za petami, ponoči jih je drla zgaga. Prirajmalo se je, ko je šla dekla vodo gor vreč v mlin, da se je vrnilo na koncu hoste pred njo odprlo samo in zaprlo, ali kadar so drešili snope v parnah, da je kdo tistih, ki so prišli v mlat, nenadoma držal v rokah in položil na mlatišče čreve zaklanega vola. Nastali so viharji, na vsem lepem prihrumeli z jasnega, in ko so se zdivjali in so ljudje roke v pas držali, da vidijo in škodo ocenijo, so ugotovili, da je prestavilo plotove, razmetalo steze in poti, drevesa niso stala več na starih krajih, za deset vatlov je presadilo oreh, za lučaj jablano, vrbinje za dve prači, lipo, hrast tri počivaje proti severu. Smo­lovje včeraj še ni raslo pri vodnjaku, in za češmiljevim grmom ni ostalo znamenja na trati. Na njivi, v kateri je pred viharjem zorela repa, so se po njem debelile tikve. In če je kdo odkril olšo, ki se je osula sredi zeljnika, ali se je oglarska kopa prevegnila čez noč v povirje, polagoma se nad tem ni zavzel nihče več.

Stesnitev. Wieser 1997.
http://www.wieser-verlag.com

[Srčne pege]

Vzel je njeni roki in potegnil s prstom po njihovih dišečih črtah, zaveseljačil po dosegljivi polti. Ob dotiku rok sta se duša in telo ujela, prestopila mejo, zadnja neubranost se je nekam zgubila, plašnost je izginila, dokler je pogum čisto ni spodrinil. Tako torej, napočila je zemeljska noč, je odmislil in nesel k ustom njene dlani. Napočil je nebeški zor, metež elementov, početne sile ognja, vode, zemlje, zraka so se nakrčile: Uran, prvi gospodar sveta in kralj bogov, oče titanov in ciklopov, nagrne nebo z ognjem in oblaki. Ko kane na zemljo deževno kapljo, v tistem trenutku se rodi iz pe­na­stega mehirja Afrodita, se dvigne iz nanošice in stopi na suho, na tla otoka Cipra stopi, s predpasnikom odmetaje ženam darove ljubkosti in mičnosti. Nikarte mene s Cipra gnati, ukazuje, nikarte me barbarom dati! Ob Afroditinih bokih se zadržuje Gea, iz kaosa nastala Zemlja, ki je ustvarila gigante, erinije in nimfe, in rodila gorovja in morja, in to uro urejuje razcvete in rasti, pokončanja in pogine. Hore plapolajo v zavesah, boginje letnih časov in zakonitosti v naravi, boga hrepenenja Himerosa zapazi na spalničnem pragu, in sapo Potosa, boga poželenja, čuti v tilniku. Zdrzne se, ko ga spreleti vednost, da je Afrodita, po napeljevanju Momosa, vdana najgršemu bogu vseh bogov, kruljavemu šepavcu Hefajstu, a ima odnose tudi z drugimi, z Adonisom in Aresom, pa še z Buternosom. Začela sta se rahlo dotikati z obrazoma nad mizo in polastilo se ga je nezadržno poželenje po njenem telesu …
In Franc Buterna je ostal na Cipru. Gibi, s kakršnimi se je razgaljevala, in tople vonjave, ki so oprhovale spalnico med šelestenjem odpadajoče obleke, so mu predočili, za kakšno sladokusko so ga hoteli prikrajšati nekdanji varuhi in moralne šalobarde, in kolikšno slast je bil zamujal sam. Puhlovci postane gorjupine so privrevali na površje, a se koj razpočili, ko je pasel oči po tem razcvelem zrelem travniku in spoznaval, kako se mu je bilo življenje raztanjevalo in raztanilo, razred­čevalo in razredčilo, izničevalo in izničilo, in s kakšno gostoto ga je oblivalo sedaj. Ne Helenina zalitost v opasju, dobro skrivana pod obleko in prepasovana, ki je bila zdaj odkrita in razgaljena; ne zaplatice in madežki, ki so se ji izrivali po telesu tu in tam, niti malo niso okrnili lepote njenega telesa, niso odvračali oči od predajanja nasladi.
Kako razdivja človeka modrček, obešen čez stolovo naslonjalo, je šinilo po njem, kakšne spremembe v trupu povzroča golo upognjeno koleno! Kaj bi bilo mednožje brez gozdička, kaj kmetovalec brez gozdnega bogastva, in kaj je svetničin kamen na Jedrtini gori, kaj listje proti dobri postelji! Vse hkrati je udarjalo po njem, njena obokasta trebuhova kotanja, polna bedra in golena, nori vršički prsi, odskočišča, pospeševalni holmi in vzpetine, spodrski, vsepovsod obline, tenovi kože, bodikljavo strnišče, črni kodrolasi gozdek, ku­štra­sti mons Veneris. Tu ne pomaga več nobeno nalo­ženo plačilo voska, ne pomagajo nobeni sramotilni stebri in nobene grožnje …
Začne se razpregati po njej, zdaj to zdaj drugo njeno uho zaobjema z usti, odrivajoč pramene las z rokami, sesa ušesna mešička, celo uho si dene v usta in ga z jezikom omehčava, dolbe vanj in vrta po njegovih jamah, hribih in sločinah. Jezikovo konico potiska v slušni vod in poteguje z njo črte po ušesnih robovih, podaljšuje črte in jih razpeljuje proti vratu in po mostu ključnice na rame in na prsi. S področja prehaja na področje in s podnožja na podnožje. Helena je mezdela od ugodja in žgolela. Zariva se v njene gubice in brazde in niti ene ne zavrže, pretikava prste po tresečini guze, oblizuje oboke in votline, z jagodicami se dotika okroglin in z nohti pretrkava napetine, grizlja in zoblje po sadovih, katerih rosnih popkov se je vrtnar nekoč dotikal. Zdaj z dlanmi zdaj s hrbtom roke na plosk obkroža njene boke, z blazinastimi dotikljaji, z nohtovimi bodljaji in praskljaji razpihuje žganje. Uho položi na bradavični kolobar, uho nasadi na bradavico in sliši udarjanje od daleč v slušalki, uho pritisne na trebuh, ga preklada po trebuhu: za mehko steno je vse v diru, neprestano nekaj leze in polzi, kapa, se odtaka, hrope, tli, se buri in preliva, se poceja.

Srčne pege. Wieser, 1997.
http://www.wieser-verlag.com



[Prošnji dan]

Končno zadnji pricijazijo iz hoste, se spet znajdejo na prejšnji stari poti, zlata vredni, bodikaj živina obhojena, izognjena, opravljena za slastnost in kaznovana, s prezirom obmetana in s pečevjem, ustavljena pri gornji lesi. Zadihani in preznojeni malo popestujejo pekočine in bolenje, ponegujejo cezenje, loknejo požirek iz praznih steklenic, še kako radi zavijejo navzviš po stari poti. Če drugje ne in drugače ne, to pot bo izhodil vsak pretesne čevlje!
Leseni hribovci in hribovke, dolinci in dolinke še nekaj časa hodijo, jo sekajo navzgor, pot je brez odcepov, nobena steza je ne preča več, vse stranske steze so se združile v eno, se skrčile v ono zadnjo zedinjeno, nezgrešljivo in edino, ciljno naravnano v vrh.
Ob vznožju daleč spodaj hribovje, domača vas zakrita in pozabljena, nenajdljivo zgubljena med neštetimi brazdami nižavja, pogreznjena v ozadju, ki ji ni mogoče več zanesljivo določiti smeri. Vedno ostrejše škrbine se robijo iz skal, pesek se melini z bregovja, Lenart se jim približuje, v drobovju se vznemirja, nateguje in pritiska.
Porazgubijo se s steze in poizginejo v podrasti, nekateri da še pred opravilom samim opravijo svoje opravilo in jim odrine za preostali dan, drugi da si zmočijo jezike v črničju in malinovju. Na dotukajšnji poti so utegnili le zmesoma pobrati kako jagodo, a tu je veriga povzpetnikov pretrgana in se sklene šele po klicanju in odmevanju skrižem po pobočju in iz poči v skalnih stenah. Zdaj je steza pot, zdaj pot steza, ki ne vzame več ko enega: komaj razporejeni v dvoje se že spet razpolavljajo v enoje.
Že za dva kola in čez je čez poldne, ko načnejo zadnji gorski greben, za nekaj kolov je pozneje in vse kaže, da jih bo zatela noč. Zamuda se je zdaj dokončno zožila v stezko, veje spotakljivo lezejo po njej, spodaj v grapi še prek ceste kipeča gmota ljudi se zdaj razredči in se vsak posamezno tišči skoz goščavje, se maši skoz zaraščeno uho, z rokami varujoč oči in ometajoč pajčino in veje spred obraza, pod nogami beli prod, steza od dežja izprani jarek, trava žolta, ob straneh vresje in zelenje telohov. Le še eno babje kolence je pred njimi.

Prošnji dan. Wieser, 1997.
http://www.wieser-verlag.com

[Poglavje o merjascih]

Čeprav s to stvarjo nimamo dosti opraviti, nas je Tjaževa tragična smrt prizadela, tu ni pomislekov, saj je bil dalj časa pri nas in nam je prirasel k srcu, kot se reče, registrirali smo njegovo smrt, ki je v glavnem jasna zadeva, in si jo primerno zabeležili, vendar nam ni naložila kakšnega posebnega dela, in to je pri veliki zaposlenosti važno, ker je Tjaž že prej zapustil zavod in smo zato že prej opravili vse tiste stvari in storili vse tiste korake upravnega značaja, ki so ob odhodu dijaka iz doma potrebni, bodimo si odkriti, v bistvu neprijetne stvari, če bi teh korakov ne bili naredili prej, bi jih morali sedaj, razlika ne bi bila samo časovna, temveč bi bilo to sedaj tudi neprijetnejše, tako pa je vse to hvala bogu že za nami in ostane nekaj več prostora in časa za bistvene stvari, ki so s Tjaževim tragikomičnim dejanjem v posebni in njegovimi komitragičnimi naziranji v splošni zvezi. Upravnik doma ga je črtal iz vseh imenikov in seznamov in ni bilo bogve kaj opravkov s tem, hitro so bila potrebna mesta prečrtana in drugo leto bo lahko že nekdo drug zasedel njegove prostore, dobil njegovo številko, se usedel na njegovo mesto in izpolnil vrzel v številčnem zaporedju ter tako spet uravnovesil statistiko, ki je s Tjaževim odhodom zašla malce v nered, kar pa nikakor ni očitek, temveč stvarna ugotovitev, kajti popraševanje po praznih mestih v dijaških domovih je silovito in tako ni nevarnosti, da bi Tjaževega mesta ne zasedli. Tudi pralnica je dobila nalogo, da naj zbere in poveže njegovo perilo, ki je ostalo v kadeh in kotlih, in ga pošlje za njim, najbolje na njegov domači naslov, prav tako je v šivalnici obležalo nekaj kosov obleke, vse skupaj brez vrednosti, ob koncu smo pregledali še klet, ne da bi bili mogli zaslediti kaj njegovega, kot rečeno, vse to je zdaj odpadlo, vse to je bilo že pripravljeno in kaže, da načrtovano, tako da je bilo treba njegovo smrt samo še registrirati, tako rekoč prikimati, jo kimaje vzeti na znanje, postaviti piko na i, to smo storili, seveda v globoki krščanski žalosti in z vsemi pravili ožje prizadetosti in olike. Podatkov o Tjažu ni zbranih veliko, samo najvažnejši so in smo najbrž edino mesto, ki je zbiralo življenjske podatke o njem, skoraj ni vredno o tem govoriti, vendar se je nabralo nekaj gradiva, dobrega in tudi takega, ki ni kaj prida. Da si je prizadeval, o tem ni dvoma, ne moremo tajiti in mu odrekati dobre volje, nikakor, to ne bi bilo krščansko in zdaj, ko je mrtev, nikakor ne na mestu, kajti vse, karkoli smo ukrenili, je moralo sloneti na krščanskih načelih, in vse, karkoli je slonelo na krščanskih načelih, smo ukrenili, to ne more biti drugače, to zahteva vsaka skupnost, po drugi strani, pa si ni prizadeval dovolj močno in vztrajno, tako da so slabe plati pogosto prevladale, to se žal pripeti, se je že in se še bo, kar bog odvrni. Tjaževa pot je vodila navkreber in je bila pač napornejša in bolj strma od drugih, hodil jo je z namenom, da jo dohodi, tako si mislimo, zavod pa mu je pri tem po svojih močeh pomagal, dajali smo, in on je jemal, kar je bilo pravično, tako mora biti, kakšnih drugih odnosov si namenoma nismo odmerjali in jih tudi ni bilo treba odmerjati, kajti do teh se mora priboriti vsak sam po svoje, da spomnimo samo na svobodno voljo, tako preproste in lahko dojemljive so bile osnove naše vzgoje, puščale so nešteto možnosti do osebnih izsledkov in svoboščin, samo da bog Tjažu ni dal posluha in žilice za te odtenke svoje milosti, sicer pa ni naključje, da je izmed vseh drugih zavodarjev ravno on tako končal, samo on in nihče drug, kakor nalašč, ob tem bi se moral zamisliti dvomljivec.
Mi, ki smo Tjaža več kot poznali, ki smo mu videli v dno duše, čeprav smo si bili blizu le kratko časa, mi, ki smo v tem kratkem času njegovo življenje sooblikovali, si domišljamo celo, da smo ga hitreje spregledali in globlje dojeli kot vsi tisti, ki so bili z njim skupaj od detinstva naprej, mi se temu ne čudimo, skoraj bi rekli, da je tu opaziti miganje božjega palca, prsta, ki miga iz pravičnosti, kadar koli miga in ki drugačnega miganja ne prenese.

Zmote dijaka Tjaža. Wieser, 1992.
http://www.wieser-verlag.com



[Odtsranitev moje vasi]

Vaščani niso ust odprli, ko so možje svoj tovor v trg prinesli. Trpek sadež jim je usta zvezal, a spomin odvezal: niso pred leti do potankosti tako ko danes stali vzdolž hiš v nemih trdih vrstah, ko je prispel v vas transport pepela? Od poslopij sem proti sredini so bili zavzeli trg in le na sredi so bili prazen tlak pustili, ob stene so se bili stisnili, da so v sredini žalobi kraja naredili. Ko so trg z žalostjo zalagali in ga še niso do kraja založili, ji le kraja naredili in se še sami vsi v njo zavili, je na goličavo pripeljal mrliški voz. Moška sta iz njega zadaj nosila raztegnila v jaso, na nosilih je bakrena skrinjica ležala, skrinjica je vsem oči pobrala: z bleščeče se kovine je sonce curilo po njih v stoterih slapovih, jim oči iskrilo, obraze zategnilo, grla zapahnilo. Peščena ura se je sprožila, pretakala kolesje, iz skrinjice je peščeno šumotalo, iz pepelnih zrnc so se telesa vkup sestavljala, zapirale so se zaponke, babe so se zatikale v dedce, kaveljčki v babice, zrnca so se z zrnci spajala, plasti se v telesa robile, votle postave so se šumotaje iz prahu vzpenjati začele, kakor trepetljika se tresoče v zraku, trepetave, rahle, le tu in tam kakor s pajčevino spete, vsak čas razpadljive, sesipljive, izničljive; iz šumotanja so se trupla gor pobirati začela, se proti njim pomikati na vse kraje trga, kjer so svojci stali. Po brezčasni hoji, na premikanju teh trupel so spoznali, da so iz drugih, daljnih krajev, iz drugih, daljnih časov, da so večna, večna v tem, ko so začasna; podobe davnih dni so iz bakra rastle, ko sapica prozorne, odpihljive, a še dovolj ohranjenih potez, da so v njih svoje prepoznali. Vaščani so jih roke nasproti jim moleti videli, ne nekdanje tople, cele, temveč ohlajene, hudo odkrehnjene, so klopot pepela iz udov, sklepov, so škripanje ven slišali in tudi sami so že domala z rokami trznili, a jih še obrzdali, se k sreči zdrznili ob proti jim štrleči votlosti, se stresli od pajčevinaste lahkote, in toliko da niso z rokami, z obrazom, z besedo segli človeku, svojcem v praznoto. Le zrli so, zrli vsak v svojo pepelnato podobo, jo z iskrami v očeh spodbadali k življenju, spodbadali k telesnosti, a jih ne spodbodli. Še z zrklom niso trenili, vedoč, da le tako zadržujejo upepeljenje, podaljšujejo spovračanje spomina, kajti en sam tren očesa bi bliskoma sesul postavo, prvi rahli piš, nastal s premikom roke, bi odpihnil njeno tkivo v ščepec prahu, ki bi ga morali po tlaku skupaj naloviti in bi ga lahko pobrali vsak z jagodo enega samega prsta.

Odstranitev moje vasi. Wieser, 1997.
http://www.wieser-verlag.cpm