Pokušine
[Njegova zadnja volja]
Nekega večera je T. – od večine zapuščen in ponižan – umrl. V trenutku se je predal smrti. Od trenutka do trenutka. Ko da je njegov obraz naenkrat zadelo nepričakovano.
T.-ja so vrgli v poceni krsto. Ob mrtvem padcu v leseno omaro je njegovo telo prišlo v napačno lego – ležal je zleknjen na hrbtu.
Kmalu po njegovi smrti so iskali njegovo oporoko. Človek, ki se je slučajno pridružil brskanju, je neposredno z roko in s svojimi prsti segel po nečem in zaznal kos papirja, ki ga je kratko in ostro opazoval. Bral je besedo »testament«, ki je bila z neokretno in siromašno pisavo postavljena tja. In nato še »Moja zadnja volja je, da bom pokopan na trebuhu ležeč – v krsti kakor v grobu.« In »Mojo dobro srajco dobi moj prijatelj, ki je …« V prostoru postopajočim sorodnikom se je zagnusilo, strgali so tistemu, ki je bral, oporoko iz roke in pri tem raztrgali papir na koščke. Nič se ni moglo več razbrati; morali so se zanašati na siromašno izjavo zraven stoječega zadnjega bralca, in na njegov namig so mrtveca, kot bi trenil, zgrabili, ga zagnali kvišku in obrnili na trebuh.
Pred smrtjo je T. še prenesel obilno kosilo, ki mu ga je zaradi lege na trebuhu stisnilo skozi usta – naravnost na blazino, kjer je bil skrit mrtev obraz.
(Zaprlo mi je sapo. Vsa pena se mi je nabrala okrog ustnic. In potem še odvratna misel, da bi nekoč kot mrtvec ne mogel videti notranjih sten svoje lastne krste.)
T. je bil položen na umazan oder. Poživljen z mnogimi sredstvi, ki naj bi konzervirala njegovo zadnjo svežost, je ležal v grobni tišini in mrtvaško luskinast pred publiko, ki je prihajala in odhajala.
Nadut pooblaščenec nekega sveta mu je dodelil častno stražo, obstoječo iz dveh mož ali dveh žena. Pozneje je ta moški, po imenu W., ki se odlikuje edino po tem, da nosi pozimi krzno okrog svojih ramen, rad prišel vohunit, kdo od politikov se je že pokazal ob kisajočem se truplu. Ko mi je W. ponosno pripovedoval o svojih vohunskih početjih, sem mu pljunil v obraz – slina se je počasi cedila po njem na krzno – in mu rekel, da me njegovi politiki in politikanti ne zanimajo.
Pri mrtvem mi je bila dodeljena polurna straža; stati sem moral vzravnan kakor kol.
Šel sem, da bi stal.
Postavil sem se na njegovo desno stran. In pričel sem razmišljati. Razgljabljal sem o življenju odmrlega telesa, pred katerim sem stal kakor pokončno postavljena metla.
Revež brez zavetja, ki ga je svet preganjal, ... zapustilo ga je življenje, ki ga njegovi otroci tako ljubijo. Pripravil jim je kar prijetno življenje. (Zahvaljujejo se mu pa z goljufijo in tatvino. Razen tega z ostrimi grdobijami, ki se jim tako dobro prilegajo.)
Stal sem, zijali so vame s solznimi očmi in navidezno žalostjo in vedno bolj sem čutil veliko osramočenost nad nedostojanstvenim obnašanjem nesramne pokojnikove družine v njihovi našemljeni opremi.
Kot nevidno zahrbtno strašilo se je zmuznila smrt v njegovo telo, ki ni bilo vredno smrti.
Mnogi so čutili do njega le gnus in strah.
Nekateri drugi so se zbrali po prvi vesti o njegovi smrti pri žalni seji, na kateri so hudo sramotili državo in se posvetovali o možnosti, da bi ustvarili zanj dvojnika, ki bi prevzel in urejal njegove neizpolnjene življenjske naloge. Hoteli so ustvariti telo, ki bi bilo mrtvemu po hoji, stoji, govorici in obrazu popolnoma enako.
Mnogi so si postavili upravičeno vprašanje, v kateri umazani vražji kuhinji so to zlodejsko pečenko začinili in porinili v peč.
Odlomek iz Ob smrti nekega človeka. Vsebina peščenih ur, Mohorjeva 1989, str. 9–11.
[url=http://www.mohorjeva.at]http://www.mohorjeva.at[/url]
