Pokušine

[Iskanje Nataše]

Nenadoma je ženska pred njim izginila v stransko ulico, in slišal je hitro udarjanje njenih nog ob asfalt.
»Presneto!« mu je ušlo, in pognal se je za njo. Ko je prišel do vogala, je prisluhnil v temni rov pred seboj; slišati ni bilo ničesar. Pomislil je na prizore iz slabih filmov, ko je v takih trenutkih šlo vedno za karseda odločilne reči. Prelisičila ga je, in Gregor seje tiho nasmehnil. Pomislil je na brezsmiselnost vsega tega početja, in kljub temu stopil naprej v temno ulico. Ozrl se je proti nočnemu nebu in komaj razločil obrise hišnih streh. Zdelo se mu je, da tu v ozkem prostoru med hišnimi zidovi še močneje diši po njenem parfumu. Malomarno je stopal naprej, da so se njegovi koraki slišali na daleč. V kakem filmu bi si junak zdaj obvezno začel prižigati cigareto, ga je prešinilo, pobrskal bi po žepih in privlekel na dan zmečkano škatlico. Tu v tem delu mesta se ni dobro spoznal in ni imel pojma, kam ga pelje ta ulica. Ampak bilo mu je vseeno, nikamor se mu ni mudilo, nobenega cilja ni imel pred seboj. Nenadoma se je zdrznil. Parfum, katerega vonj se mu je bil zalezel v nos že na začetku ulice, mu je tu nenavadno močno zapolnil nosnice, in še preden se je povsem ustavil, je slišal njeno rahlo sopenje. Na videz brezbrižno je stopil naprej, skušal s svojimi očmi predreti gosto temo pred seboj in napenjal ušesa. Morala je sloneti ob hišnem zidu, nedaleč stran od njega, razločno je slišal njeno pridušeno dihanje. Zato so njeni koraki tako hitro potihnili, zdaj mu je bilo jasno. Ampak tičala je v slepi ulici. Kot miš se je bila ujela v past. Zdaj jo je imel. Kaj bi s tem svojim dosežkom, ni vedel, ampak napetost v njem je še naraščala, ko da jo je bil zasledoval z resničnim namenom, z določenim ciljem ...
Moral je biti vzporedno z njo, ko je njeno dihanje na mah zamrlo. Ustavil se je in ugibal, kako dolgo bo vzdržala s pritajeno sapo. Začel je brskati po žepu, tako kot pravi filmski junak. Zasmilila se mu je, ko je pomislil, kako ji mora razbijati srce. Ugibal je, da bi jo nagovoril, ji razkril, da je vse le neumna, nedolžna šala. Ampak kdo bi mu to verjel? To bi ga šele napravilo sumljivega. Edina možnost je bila, da jo pusti stati in preprosto odide, a to se mu je že naslednji hip zdelo malo prepoceni. Hotel je nekako zaokrožiti vse skupaj. Pomislil je na njene lepe noge, in narahlo mu je završalo po telesu. Pred oči mu je stopila njena postava s tesnim krilom nad izbočeno zadnjico ... Resno ga je zamikalo, da bi ji pretipal telo, ampak predstava o morebitnem nasilju mu je zbujala strah. Molče je obstal in še naprej brskal po žepih. V tem hipu je ženska na glas zasopla in hkrati planila v glasen, krčevit jok. Vsa napetost je v neustavljivem valu bruhnila iz nje in se vsula v noč. Gregorja je to ganilo. Zasmilila se mu je in začutil je sram, ker je šel predaleč. Zdaj niti oditi ni mogel več. Ni je mogel pustiti take tu na samem. Hotel jo je potolažiti, a ni našel besede. Njen jok, ki je nepretrgano silil iz nje, pomešan s hlipanjem in sopenjem, ga je popolnoma razorožil, bil je na koncu svojih sposobnosti, bil je spet nemočen kot Gregor Samsa. Ko bi bil našel v žepu vsaj eno samo cigareto, bi jo potegnil, premostil bi to situacijo z nedolžnimi vsakdanjimi kretnjami. Vendar, v takih trenutkih je bil popolnoma nemočen. Tisti hip, ko bi bilo treba izreči kako spodbudno besedo, je znal le molčati, besedo je prepustil drugemu in se izmaknil vsaki odgovornosti. In ženska je, ko da čuti njegovo nemoč, v joku komaj razumljivo izustila:
»Kaj pa hočeš? Kaj laziš za menoj?!«

Iskanje Nataše. Drava 2000.
http://www.drava.at