Pokušine

[Velike sanje malega človeka]
Onkraj mostu

Koraki so se mu kar sami od sebe usmerili proti glavnemu trgu. Prišedši v ulico, v kateri je hiša s Prešernovo spominsko ploščo, se je takoj spomnil, da je ta v tistih vojnih dneh nosila ime Schiller-Straße. Prav dobro je vedel za tisto ploščo z zlatim napisom.
Glej, te besede slovenske so ostale nedotaknjene celo v tistem času, ko so drugače vse slovenske napise odstranili grabežljivi kremplji okupatorja! je začudeno ugotavljal. Ali so imeli hitlerjanski mogočneži res še nekako spoštovanje do genija, ki je osmega februarja tisoč osemsto devetinštirideset izdihnil svojo trpečo dušo v tem poslopju? Ali so hoteli izkazati Nemci priznanje Prešernu, ko so to ulico preimenovali v Schiller-Straße? - Henrik ni vedel odgovora.
Ker je poznal tisto krvoločno dobo, ko je bilo izbrisano ime te dežele z nemškega zemljevida, ko je bil obsojen človek te prekrasne slovenske dežele, obsojen na načrten pogin, ni mogel Henrik drugega kot trditi, da so se Nemci Prešerna bali.
Ko je prišel do spominske plošče, so se mu stopala prilepila na tlak … in dolgo je tako stal ter zrl v hišo.
Dvignilo ga je v srcu in iz duše so zbežale plehke sence nizkotnega gnusa, bodečega ogorčenja nad človeško krutostjo, česar so bila leta njegovega polpreteklega življenja prepolna.
Bral je napis na Prešernovi spominski plošči.
Kakor iz svetlih sfer odrešujočih harmonij Beethovnove devete je zapelo v njem: »Žive naj vsi narodi! …«
Z rahlo sklonjeno glavo se je počasi oddaljil.
Zdelo se mu je, da z vsakim korakom stopa vse bolj v neverjetno varno in lepo bodočnost. Skrivnostno razpoloženje se je zgoščalo okrog njega, razpoloženje izvirajoče iz toplih spominov na tukajšnji kraj, kjer je bil spoznal pred tolikimi leti dekle, krasotico Kranjčanko, od katere ga je neusmiljena vojaška roka odtrgala in pognala v grozen svet vojne.
Mimo Henrika so se usipale skupine mladine, brhke, zdrave in lepe kranjske mladine. Vsak obraz, ki je posijal vanj, se mu je zdel podoben obličju ljubljenega dekleta.
Neka mladenka je pogledala Henrika pozorno v oči.
Zmedel se je.
Mar me pozna? Kaj če bi jo nagovoril?
Prekoračil je ulico. Znašel se je pred trgovino za sadje.
Tu notri je bila Božena, ko je pomagala stari ženici prodajati tiste negodne melone in redko grozdje.
Z rastočo napetostjo je pogledoval v izložbo.
Ni opazil svoje lastne zrcalne slike z zamišljenimi potezami …
Med njim in raznovrstnimi sadeži so se zarisali v steklu obrisi njene očarljive podobe: Božena! - Da, ona je bila! Ravno takšna kot takrat, ko je on tukaj prvič vstopil. Oblečena je bila v nabrano temno modro krilo in belo bluzo. Čul je sam svoj glas, ki jo je tajno podregoval, češ še rdeče rute ti manjka, pa boš kar očitno nosila vse tri narodne barve - in to sred škornjev bahavega kljukastega križa! Pa je v tem hipu zardela, da nima nobena rdeča ruta bolj žive barve. Zato ji je še dejal: - Vidiš, tako pa bi lahko nosila vsepovsod svoje slovenske barve!
Slika spomina je izginila - in spet je bila pred Henrikom gola šipa.
Kaj bi le počela, ako bi se ravno zdajle srečala? Bi se takoj spoznala? Po več kot petih letih?
Kot hladna slutnja se je njegovih misli začelo ovijati: Zakaj neki sem tako dolgo odlašal s tem snidenjem? Ko so že dalj časa meje odprte? Ko je sama pisala, da bi lahko prišel k njej?

Velike sanje malega človeka. Obzorja, 1973.