Pokušine

[Človeka nikar]

Obisk
Kamenjak je našel zaposlitev pri pošti, sam sem razpošiljal prošnje na vse mogoče naslove, vmes pa načečkal kako zadevo.
Nekoč se je ustavil pred hišo avto s črno avstrijsko registracijo. Izstopil je živahen človek nekakšne čokate zbitosti, v kateri si slutil stisnjenost vzmeti, ki hranijo v svojih metalnih kristalih energije za sto let nespečnega garanja. Bel kolar okoli vratu, ki je z naborkom kože uhajal čez celulojd kakor vzkipela lava, je razodeval duhovnika.
V slovenščini, ki bi skoraj lahko bila narečje Peči, me je nagovoril; naj bi zamenjal neko šfovsko kapo, ki je morala odpovedati svoj predavateljski nastop. Tako naj bi jaz nastopil s kakim predavanjem v njegovi izobraževalni hiši v avstrijskem Korotanu. Temo prepušča meni, samo da mu zapolnim luknjo v programu.
Še pred nedavnim bi me tako »zapolnjevanje lukenj« užalilo, a medtem sem nekako uvidel, da so vsi prireditelji pogovorov in predavanj v v bistvu avtobusna podjetja, ki jih zanima le izpolnjenost in natančnost voznih redov, ne pa, kdo se kam pelje in kaki motivi ga pri tem vodijo. Za podjetnega duhovna je pomembno, da mu zapolnim luknjo; če mi pri tem uspe, da ljudem tudi res kaj dobrega povem, je to popolnoma moja zadeva, ki ga v resnici ne zanima.
Predavanje sem pisal na dolgi mizi filmskega kluba, kjer sva z gospodom Fleisigom sicer montirala in ozvočevala filme.
S štoparico in žepnim kalkulatorjem je izračunaval sinhronizacijske sekvence in lepil koščke magnetnega traku. Med tem sem skušal na svojem papirju sinhronizirati politično dogajanje v deželi in lastne predstave o tem, kako naj bi se dogodki v prihodnje razvijali.
(…)
Svoje predavanje za Korotance v Avstriji sem sklenil z mislijo, da lahko orodji, ki sta prekrižani v otrplo negibnost, razreši samo križ s križanim božjim Sinom, ki ga zasadimo med obe orodji. Prek križa se verujoči domore do ideala socializma; socialist, ki je bil doslej brez Boga, pa se po križu dokoplje do odgovora na vprašanje, ki ga Marx ni niti izrekel: zakaj je treba ta svet spremeniti in v skladu s katerim vzorom?
Moja sanja je bila ganljivo neumna: komunisti bodo na drevesu križa obrali jabolka smisla, kristjani pa bodo od Marxovih tez sprejeli predvsem
enajsto, ki očita filozofom, da so do sedaj svet zgolj spoznavali, gre pa za to, da ga je treba spremeniti …
Med poslušalci je bilo nekaj šolskih sester, nekaj maturantov, kakšen kaplan iz kakšne še nekoliko slovenske vasi, žena nekega profesorja, vodja slovenske posojilnice, fotograf slovenskega »črnega« časopisa, nadzornik slovenskih šol. Podjetni duhovnik, ki me je povabil, me je predstavil z lavdacijo, kakor da je mogoče samo dvoje: poslušati moje predavanje ali pa docela propasti. Ker je v istem času v drugi dvorani pripravljal tudi tečaj o peki božičnega peciva, je takoj po predstavitvi odšel iz dvorane.
Nisem imel vtisa, da je med mojimi cenjenimi poslušalci res sedel kdo, ki bi se mu bil zdel ta svet tako narobe, da bi ga bilo tudi po njegovem
mnenju treba spremeniti. Prej me je obhajal občutek, da bi večina mojih prijaznih poslušalcev storila marsikaj, celo marsikaj takega, česar nam naša sveta vera ne priporoča ali pa kar naravnost prepoveduje, samo da bi svet v vseh svojih detajlih ostal tak, kakršen je bil tudi dotlej. In vendar so vsi ti ljudje, ki so imeli o svetu, kakršen že je, veliko ugodnejše mnenje, prišli na moj nastop, ki jim v smislu njihove pomirjenosti s tem svetom ni moglo obetati nič zanesljivega. Pozneje sem izvedel, da je to pač del njihovega stalnega izobraževalnega programa, kakor tečaji joge, potovanja v Izrael, pogovor o izkušnjah klinično mrtvih in pozneje ozdravelih oseb. Pri nobeni od teh tem ni šlo za to, da bi kdo sprejel izkustvo snovi nase. Udeleženci so se udeleževali vsakršnih tem kakor se japonski ali ameriški turisti z naproženimi fotografskimi aparati z neutrudnostjo mravelj pomikajo od muzeja do muzeja, od katedrale do katedrale, od spomenika do spomenika. Govoril sem duhovnim turistom, ki jih je navedek na prospektu zanesel k meni, kakor jih bo naslednji h komu drugemu.

Človeka nikar. Mohorjeva 1995.
http://www.mohorjeva.at

[Hagar]

Prebudila ga je roka, obzirno položena na njegovo ramo. Prsti, narejeni iz slonovine, kakor najboljše klavirske tipke. Toplota in prijaznost te roke, hranjena za življenjsko srečanje.
Iz njegovih oči je pogledala vsa tisočletna neprizanesljivost njegovega stanu. Iz njenih je odgovarjalo v svoji nedolžni nepoučenosti tako strašno vprašanje, zakaj mora tako biti, kakor je …
»Stopiva ven, da kaj rečeva,« je predlagal, ko se je reševal iz zasačenosti nad svojo nečuječnostjo.
Sedla sta na skalo, ki je že stoletja potrpežljivo izžarevala svojo težo in svojo pripravljenost, da se nekoč izgubi v kamniti anonimnosti cerkvenega zidu. Noge so jima bingljale s skale kakor otrokoma, odpirala sta se zraku, flambiranemu z nevidnimi plamenčki smreke, brinja, podrastja in gozdnega micelija. V celicah njunih teles so se sprožale neslišne in zatemnjene eksplozije kisika in prispele krvi.
»Kakor vidim, obiščete tu in tam tudi Njega?« je začel pogovor kaplan Germ, na tisti skali bolj ko ne deček, ki se med kamni zemlje ne znajde čisto prav.
»Gotovo ne tako, kakor vi mislite,« se je uprla lastnica ljubkega, še dekliškega telesa in na fanta postrižene glave, Karolina Gollova.
»Sem prihajam včasih preprosto zato, ker človek nikjer drugje ne najde pravega miru. Tu je mogoče meditirati, se zbrati in se nekoliko otresti vsega, kar se prijemlje človeka v blatni dolini.«
»Čemu potem na kolenih?« je hotel vedeti kaplan, a mu je bilo za vprašanje že v naslednjem trenutku žal. Razjezila ga je semeniško privzgojena grda navada, da sogovorniku neprestano nastavlja pasti svoje vere. Naj bodo mišljene še tako prijazno, pasti ostajajo pasti …
Nista se več pogovarjala. Mahnila sta jo proti vasi. Šla sta čez drn in strn, da ji je moral kaplan večkrat ponuditi roko, da se ni spotaknila. Zalotil se je pri plahi bežni želji, da bi bil ves svet en sam preplet za spotikanje nevarnih korenin.
Kakor bi dvakrat globlje vdihnil, sta bila spodaj, kjer igrače niso več igrače, temveč hiše in gospodarska poslopja; kjer peskovnik ni bil več peskovnik, temveč še ne pozidana vaška polja.
»Mati bi vam prav rada skuhala kavo,« je za njegov občutek vse prehitro rekla gospodična Karolina in mu še enkrat ponudila priložnost, da ji stisne roko. Te zadnje priložnosti se je oprijel z vso temeljitostjo človeka, čigar priložnosti so skoraj nične. Zazdelo se mu je, kakor da ne jemlje v svojo desnico le roko svoje prijateljice, ki sama morda niti ni vedela, da bi bila njegova prijateljica, temveč kakor da jemlje v svojo desnico organ vesolja samega, organ vsega božjega stvarstva, ki se je nadenj sklonilo in se mu rahlo dotaknilo rame, ko je v uri nečuječnosti izgubil budnost in prisebnost.
Njena svetlo vijoličasta vetrovka je izginila za kostanjem. Sam je krenil proti župnišču in si prizadeval, da bi za vse, kar se mu je s tako močjo dogajalo, našel kakršno koli oporišče in razlago.
Pogledal je v čebulasto telo cerkvenega zvonika in nenadoma ugledal v njem žensko, ki ga je zalotila pri nečem nedopustnem. Bilo je telo ženske, ki je tolika leta potuhnjeno tičalo v varljivem oblačilu cerkvene pločevine, zdaj pa se je nenadoma razodelo v svoji pristni mesenosti. Bilo je telo ženske, ki ji ni bilo mogoče uzreti obraza, a je bil nanjo priklenjen z vsemi vezmi ustanove, ki ji je služil.
Kakor nečistnik, ki so ga zalotili pri njegovi zablodi, se je skoraj zavlekel v župnišče in po široko zavitih stopnicah v svojo kaplansko sobo.
Ne da bi do konca opravil svojo obveznost do brevirja, se je slekel in legel v posteljo, da bi ušel predstavam, ki so ga begale. Ni mogel zaspati. Imel je občutek, da je z njim vred leglo v posteljo nekaj obilnega in pločevinasto hladnega. Vse bolj živo se mu je dozdevalo, da je legla v isto postelj ženska, ki si je za druge oči nadevala obliko cerkvenega zvonika. Čutil je, kako ga njene s pločevino obite obline vse bolj stiskajo k posteljni stranici. Zavedel se je svoje nezvestobe, ki je povzročila, da je njegova sicer nevidna soproga, s katero ga je pri mašniškem posvečenju za vse življenje zvezal škof, nenadoma dobila svoje vidno hladno in obilno telo, s katerim ga je prišla neizprosno opomnit zaprisežene zvestobe.

Hagar. Mihelač, 1994.

[Obletnica mature]

»Stvar je taka ...« je sestra Claudia Stecknadel skušala začeti stavek, v katerem
bi sporočila svojo željo. »Naš najdragocenejši pacient, sam kapitan Južnega
Norika, njegova ekscelenca Richard Kolar, ima po šoku, ki ga je doživel po
včerajšnjem nesrečnem dogodku, po tistem dogodku, saj veste, težave z
izražanjem.«
»Kaj ne more govoriti?« je rekla Sandra.
»Govori lahko, a tako, da ga nihče ne more razumeti. Njegova ekscelenca kapitan
govori v jeziku, ki ga nihče od našega osebja ne razume, niti gospod primarij,
ki zna latinsko in francosko.«
»Pa smo mislili,« je hotel pomagati šofer Hans Bräunig, »kaj če bi vi poskusili ...«
»Kaj bom pa jaz reva, saj mi je še tisto nekaj angleščine iz ljudske šole in iz Št.
Lenarta izpuhtelo. Jaz vam bom res težko pomagala, čeprav še tako rada!«
»O ne, motite se, gospodična Sandra,« je vztrajal šofer. »Saj ne boste tajili, da
govorite tisti, kako se mu že pravi, indisch, saj je tako, indisch, kajne? Pomislil
sem, gospodična Sandra, če to, kar zdaj po prebuditvi iz nezavesti govori naš
najuglednejši ranjenec, ni naša noriška nemščina, ne angleščina ali
francoščina, pa tudi ne latinščina, če bi to utegnil biti prav ta indisch, ki ga
doma govorite vi. Tudi naš kapitan je doma s kmetov, v eni od tistih odročnih
grap, kjer ta jezik še govorijo. Čeprav ga kot odrasel človek ni več uporabljal,
se ga je morda nehote vendarle navzel kot otrok na svoji domačiji. Veljalo bi
poskusiti, gospodična Sandra, vi ste v hiši naše zadnje upanje. Ne bi bilo politično
zelo dobro, če bi morali za pomoč zaprositi katero od združenj, ki se
tega jezika še vedno oklepajo, no, pri vas je drugače, vi to govorite samo med
svojimi doma ...«
Pomožna sestra Sandra Hribouschek ni takoj odgovorila na vse, kar je tako
naravnost povedal vrli in vselej na pomoč drugemu pripravljeni šofer rešilca,
Hans Bräunig.
»To, gospod Bräunig, kar govorimo pri nas doma, ni noben indisch, saj nismo
Indijci in tudi ne Indijanci, pač pa smo Slovenci in govorimo slovensko ...«
»Ste že kot otrok s starši prišli iz Slovenije?« je rekel šofer z vso nedolžnostjo
svojega zvestega poklica in značaja.
Pomožna sestra mu ni odgovorila na vprašanje, ampak je sama vprašala: »Ste
vi, gospod Bräunig, prišli iz nemške dežele Severno Porenje-Vestfalija, ko
tako gladko govorite nemško?«
(…)
»Kakor koli že, gospodična,« je rahlo prizadeto nadaljeval šofer Bräunig,
»menim, da bi vi utegnili razumeti vsaj kako besedo od tega, kar v svojem
žalostnem stanju pripoveduje ranjeni kapitan Južnega Norika.«
Pomožna sestra Sandra Hribouschek je sedela ob postelji nevarno ranjenega
kapitana Južnega Norika, Richarda Kolarja, obenem tudi predsednika SPSN –
Socialne stranke Južnega Norika. Ranjeni je le tu in tam odprl oči, da bi se tako
pokazala vsa njihova izgubljenost, saj oko ni moglo obstati na nobenem predmetu
in je begalo po prostoru kakor preganjan insekt.
Kakršne koli besede od notranjih naporov in neprestanega menjavanja
mrzlice in vročine izsušena usta niso bila zmožna. Njena dolžnost je bila,
potrpežljivo sedeti ob njegovi postelji, dokler ne bi spregovoril, potem pa
poskusiti izrečeno prepoznati, zapisati in prevesti. »Lahko bi šlo za strašno
pomembno državni ško sporočilo ...« ji je naročil primarij, preden jo je potisnil
skozi vrata v ranjenčevo sobo.
Gledala je v njegovo športno čelo. Čelo moškega, pred katerim so se morali
umikati nanosi zraka. S tem čelom je bil kot mladenič državni prvak v teku na
srednje proge. Gledala je v njegove roke, razvite kakor kostni in mišični sistem
težaka. Te roke so prelagale usode mest in vasi, tovarn in turističnih
središč. Prelagale so usode posameznikov in velikih skupin ...
Razumela je že kar prvo besedo, ki je, počasi kakor udarna odločba, prišla iz
ranjenčevih na pol priprtih ust.
»Peče ...«

Obletnica mature. Voranc, 1998.