Rujon brez lastnosti

Rujoni na Dunaju VII

Rujoni so sicer zelo delavni in ambiciozni ljudje, je pa med njimi tudi nekaj izjem, kakor pri vsakem narodu, ljudje, ki so nekoliko drugačni od vseh drugih. Pri nas spada med tiste tako imenovane neuspešneže nek zelo simpatičen človek, ki je pravzaprav povsem navadnega značaja (srednje velik, rjavih las, rjavih oči, krepega nosu in blage duše), le s tisto posebnostjo, da kratkomalo velja za nesposobnega, neuspešnega. To pa je med Rujoni (in menda tudi v mestu Mahagonnyu) najhujši greh, ki ga skorajda ne moreš prizanašati komurkoli v občini. Naš Lojze, po domače Hribarjev izpod Lisne gore, pa je bil absolutna izjema med rojaki, kljub temu, da je zmeraj želel biti vsem podoben in enak.
Že kot otrok ni znal zagrabiti za nobeno delo. “Njemu to ni treba, čemu bi to znal?” so rekali pri vsaki drugi stvári. Bil je pač najmlajši pri hiši in precèj razvajen, ali pa zanemarjen, kakor koli se to že vzame. V šoli sploh ni imel nobenih težav, po drugi strani pa tudi ni znal razvijati nobene posebne lastnosti in sposobnosti, ne pri računanju in risanju, ne v rokodelstvu. Tako so ga pač po osemletnici poslali na gimnazijo v Celovec, pa je le skromno in težavno napredoval. Slabost v latinščini mu je preprečila pot do duhovniškega poklica, šibek glas pa celo do učiteljevanja. Pri petindvajsetih je sicer že imel dva nezakonska otroka, ne pa poklica ali posla. V počitnicah je delal na raznih kmetijah ali v tovarni, pa ga nikjer niso obdržali, ker je zdavnaj več pokvaril kakor koristil. Imeli so ga za filozofa, pa se je res po dveh letih potepanja odločil za študij “čistega uma”.
Vpisal se je na celovški univerzi, a je neprestano menjal profesorje in predavatelje (kar je dandanes skoraj običajno). Nikjer se ni znal udomačiti, da bi lahko rekel: to je moj filozofski kotiček, recimo pri Husserlju ali Lacanu. Prekopaval je vse filozofske struge, a noben učitelj ga ni hotel sprejeti v svojo čredo, tudi bogoljubi ga niso prav častili, imel je nekaj strašno nedoločenega, tako da ni bilo mogoče staviti nanj. Seveda je poznal svojega Nietzscheja in Marxa, a ravno tedaj, v poznih osemdesetih, sta bila oba filozofa zunaj univerzitetnega kanona (prvi zaradi teorije nadčloveka, ki mu dandanes pravimo borzianec, drugi zaradi svojih “11 tez o Feuerbachu”). Hribarjev Lojz pa je že deset let študiral in iskal blagega profesorja, ki bi bil pripravljen zastopati njegovih “12 tez ad hominem”, da je človek “mravljinčasto bitje” in požira in pregraduje cel svet in ga spreminja v kemično in betonsko mravljišče. Ostale teze so bile podobne, tja do dvanajste, ki se je glasila takole:
“Filozofi, ljudje, so ta svet vselej spreminjali, namesto da bi ga pravilno interpretirali.”
So pa ga vsi napredni teoretiki celovške univerze odklonili, od levičarskega Stockhammerja in hegljanca-slikarja Šubika do velemeščanskega Blatnika. Študija na celovški univerzi zato ni mogel zaključitit, poslali so ga “v Gradec pa v Trst”, ker pa je premalo znal italijanščine, je končno pristal pri graškem profesorju Rudolfu Hallerju, nasledniku Sira Bertranda Russellja in Ludwiga Wittgensteina, ki je v mičkenem obrobnem inštitutu po positivistični metodi izdeloval teorijo elementarnih stavkov pa logičnega dojémanja svetá. Ta pa ga je vzel pod svoje okrilje in ga doktoriral z vsemi Dvanajstimi tezami ad hominem vred. V trenutku, ko je Lojz postal doktor filozofije in izučen modrec, pa ga niso bili več veseli niti ne Rujoni sami. Ti so rekali, da je filozofija nepotrebna znanstvena stroka in celo nevarna obstoju svetá. Pušnikov Hanzej pa ga je z globoko bridkostjo podjunskega pavra krivil vseh nesreč in nepravičnosti svetá. Tako je bil Hribar, naš mladi “dohtar”, kakor so mu rekali bodisi nogometaši ali kakšni drugi delavci, kmalu docela izobčen in izvržen iz kroga uspešnih Rujonov in je odšel na Dunaj, s trebuhom za kruhom. Tam, v udobnem gnezdu naprednih ljudi, bi se morala najti kakšna življenjska naloga zanj, ustrezna njegovemu izjemnemu znanju, da ga bo pošteno redila.

Pa je prišlo čisto drugače. Imel je sicer še nekaj podedovanega denarja, a s tem ne prideš prav daleč. Najel si je spodobno stanovanje, se pravi “Hišo in stanovanje moža brez lastnosti”, v prelepi Rasumofskygasse, ulici kneza Razumovskega, med Trgom Svetega Roka in dunajskim prekopom, sredi vseh spomenikov slovanske jezikoslovne zgodovine. A nato se je nekako zapletlo. Živel je kot privatni docent in v stanovanje povabil ljudi, potrebne filozofičnega svetovalca in rdečega vina, a niso bili pripravljeni kaj plačati za tiste ure razgovora z njim, z izjemo nekega prijaznega Francoza, ki je za dva semestra na Dunajski akademiji na Schillerjevem trgu poučeval sociologijo filozofije in je v njem odkril neko prastrast in slast do premišljevanja in iskanja resnice. Tisti Bérnard-Henri Lévy ga je začasno preskrboval, potem pa zaključil knjigo o Filozofični slasti človeka pa se vrnil v Pariz.

Na srečo se mu je ravno v tem času obetala velika ljubezen. Nekega dne je sedel v Šikanedrovem kinu v četrtem okraju in si ogledal “Mrtvega človeka” Jima Jarmuša, film o mladem, upa polnem knjigovodju Williamu Blaku, ki s Clevelanda potuje na zahod ZD, pa ga firma Mašín odkloni in vrže na cesto, potem je v zvezi z neko punco ostreljen, pa vendarle nadaljuje svoje življenje, toda v neki drugi eksistenci, na begu pred kilerji, ki ga preženejo prek gorá in skozi gozdove, pa jim le odkrije svojo poetično-demonično identiteto, z besedami: “Da, sem William Blake, in to je moja poezija” – pa streli iz dveh revolverjev na preganjalce. Pri tem prizoru pa se je neka mlada ženska, ki jo je že dalj časa opazoval pa občutil zraven sebe v kinu, tako ustrašila, da je kakor v omotici zagrabila njegove roke pa jih ni več izpustila. Postala sta ljubezenski par, a samo za poldrugo leto, od tistega začaranega poznega avgusta do Božiča leto pozneje, ker je pač on bil tak neuspešnež in se ni znašel ne z denarjem ne z delom. Ob njem je izgubila Suzanna vse prejšnje veselje in postala neprijetna. On pa, ki je skoraj izgubil svojo pamet zaradi nje, si je obljubil ostati samec, dokler ne iznajde nekaj čisto novega, izvirnega, nekaj, kar je Bog položil samo vanj in ga je le treba še odkriti, neki perpetuum mobile, nogavice s prezračnimi luknjami, ali kaj takega, kar ne porabi nobene energije, ampak ustreza njegovi interpretaciji svetá, človek naj ne spreminja sveta, temveč ga pravilno interpretira. Pa se je zakopal v svoje papirje in strokovne revije, tuhtal in študiral leto za letom v dobro človeštva, naposled pa stal pred golim ničem, brez stanovanja, brez prijateljev in brez upanja.

Zadnjič, konec junija, sem ga spet videl. Spal je na neki klopi v Mestnem parku ob dunajski reki, štiridesetletni človek v čednem oblačilu, rjavi lasje se kodrajo nad ušesi. Spal je na leseni klopi v senci temnozelene lipe, morda je našel kraj brez lastnosti. Stopil sem bliže in ga z zanimanjem opazoval, kakor da gledam lastno podobo. Ni se nič ganil, tako mirno je spal in lebdel v zraku kot drevesni list nad gladino ribnika. Sploh nisem vedel, ali mu srce še bije.

© Jozej Strutz 2008