Odmevi
Odslej imamo novo zgodovino izvirne slovenske literature na Koroškem. Imamo pisatelja velike zrelosti in globine. V njegovem jeziku ni nobenega provincialnega umanjkanja, v njem najdemo občutenjske in miselne bisere.
Vinko Ošlak [url=https://www.mohorjeva.com/knjige_buecher/detajl/na-drugem-konceu-sveta]https://www.mohorjeva.com/knjige_buecher/detajl/na-drugem-konceu-sveta[/url] (04.11.2020)
Prilika o oživljanju pozabljenega jezika in samobitnosti
Glavna oseba v moderni refleksivni obliki napisanega romanesknega prvenca Vincenca Gotthardta Na drugem koncu sveta je umetnik, ki ga je brezbrižnost in nedonošenost modernega časa realno ali morda fiktivno naplavila iz domače Karantanije daljne dežele. V tujem pristanišču doživlja posebne trenuntke življenja. Vidi in čuti, kako se vse okrog njega kvari, manjša in izgublja v morju samozadostne drugačnosti.
Na primeru različnih oseb s simbolnim in alternativnim pomenom se Gotthardtovo prozno besedilo razrašča v večsmerno metaforo človeške ranljivosti. V ospredju je aktualna tematika izgubljanja lastne identitete in maternega jezika. Gotthardt k svojim junakom pristopa s sensibilno intimnostjo. Dogajanje v romanu je bolj ali manj alegorično. S pomočjo stalno ponavljajočih se epizod z zapleti v refleksije iz notranjih spoznanj in doživetij ter spominskih parabel oblikuje avtor gosto mrežo meditativnih vsebinskih impulzov, ki so ena glavnih značilnosti pričujočega Gotthardtovega 190 strani obsegajočega in zelo razvejenega in kompleksnega besedila.
Kljub v globalni svet usmerjenemu dogajanju je osnovno sporočilno jedro romana slovesnko koroško, vendar bi se lahko v podobni obliki dogodilo pri vsaki ogroženi skupnosti kjerkoli na svetu. Gotthardtov roman je prizadeta kritika naše lastne brezbrižnosti do materinščine in do lastne kulture, po drugi strani pa tudi žalobna ugotovitev, da si za drugojezičnega soseda zaradi lastne samobitnosti velikokrat tujec "na drugem koncu sveta".
Osnovni sporočilni tok je avtor pretkal z značilnimi epizodami in namigi iz domače koroške stvarnosti. V tej zvezi je posebej pretreslijva zgodba s simbolnim pomenom o kruhu, ki se je sežgal v krušni peči, ko so domači morali v pol ure zapustiti hišo in oditi v pregnanstvo: "Pregnani so bili lačni in celo življenje jim je najbolj manjkal kruh, ki se je takrat zažgal v krušni peči" (str. 20).
Kot težka melanholična melodija izgube pristno domačega in prvinsko prvotnega so pripovedni elementi Gotthardtovega proznega sporočila refleksivno združeni v ironično in groteskno razpleteno središčno zgodbo o ukradenih slikah v pomembnem muzeju. Kdo jih je naslikal? In kdo jih je ukradel? To sta vprašanji, o katerih razmišlja pisatelj pa tudi bralec ob teh delih romana. Kraja slik je povod za Gotthardtovo intenzivno soočanje z aktualnimi vprašanji umetnosti in umetnikov. Na nekaterih mestih posega avtor v sam proces umetniškega ustvarjanja. Čuti se, da pri tem piše iz lastne izkušnje.
Glavna oseba Vinc Hardt, kar je hudomušni namig o avtorju knjige, ki je tudi sam likovni ustvarjalec, je osamljeni slikar v nekem odmaknjenem tujem kraju. Podoba je, da je prav on slikar treh ukradenih slavnih slik s karakterističnimi naslovi. Od slik so ostali v muzeju samo trije prazni okvirji. Toda ta praznina je kljub vsemu po avtorjevem mnenju metafora za upanje, da lahko iz malega nastane spet več. Iz obrobja in pozabe se je mogoče spet povzpeti celo do središča.
Vinca Hardta odkrijejo le z veliko težavo in s pomočjo mlade fotografinje v tujem pristanišču. Čeprav njegovih del prvotno sploh niso prepoznali za umetnine, se zdaj začne zanj zanimati ves svet. Nenadoma so te prej nepriznane slike izjemna pridobitev za veliki muzej in Vinc Hardt je vsaj za trenutek pod žarometi svetovne slave. Njegova umetnost postane celo visoki politikum. Na odprtju razstave je navzoča smetana družbe z državnim predsednikom vred. Kljub tej veličastni slavi pa je Vinc Hardt pa je Vinc Hardt pravzaprav nekje drugje. Doma? Ob dragi domači Zilji?
Z ironijo so v romanu predsedno predstavljene tudi dejanja in nehanja sodobnega kulturnega utripa, odvisnost kulturnih institucij od politike in kapitala, prevlada komercializacije tudi na umetniškem področju, diskriminacija umetnikov zunaj velikih kulturnih središč, kar še posebej velja za ustvarjalce manjših skupnosti, kratkovidnost in površinskost žirij in komisij pri ocenjevanju umetniške vrednosti likovnih izdelkov.
Usoda Vinca Hardta je samo kamenček v morju podobnih umetniških usod. Po slavni počastitvi v svetovno pomembnem muezju na drugem koncu sveta se glavna oseba romana vrača na svoj domači konec sveta. Na poti v domovino ga v letalu spremlja visoki politični predstavnik, ki je, kot je znano, prav tako slovenskega rodu. Na tujem drugem koncu sveta sta bila vsaj za nekaj časa znana, toda na domačih tleh ju skoraj nihče ne prepozna. Zdaj dokončno izvesta, da sta zares doma. Tam namreč, kot je zapisano v enem od zadnjih stavkov večsmernega Gotthardtovega proznega dela, kjer "...so pozabili jezik, a se čudijo, da jih nihče ne razume in ne more razumeti...".
Lev Detela, Nedelja, 25. oktobra 2020, štev. 43, letnik 89, str. 12-13
