Pokušine
Pomlad
Zvoki nežnih
dotikov tipk
in strun
glas
jaz pa si želim
da bi lahko
ušla vsakdanu
se odpeljala
kar tako
brez upoštevanja
terminov
in oddajnih rokov
v vlaku
ki bi me popeljal
po ovinkastih cestah
mimo gozdov
rek in mest
z mano v kupeju
kakšen posebnež
ki bi mi pravil o
radostih življenja
že vidim zvezde
ko stegnem glavo iz okna vagona
veter mi piha v obraz in takrat
zavoham
pomlad
ki se vrača v naše kraje
takrat se šele zavemo
kaj se je spremenilo
kdo je še z nami
na naši poti
koga med mrzlimi
zimskimi meseci
sploh ni bilo videti
iz svojega brloga
vsi malo bolj bledi
lasje daljši
pogledi presenečeni
ko zagledajo
prvo sonce
kot da bi videli
prijatelja
ki se ni
javil že tri leta
toplota
nekaj tako nepredstavljivega se me dotika ko stojim
pred gredo
kjer so vsadili prve tulipane
vedno se spomnim ljudske šole
vsako leto
učenje spomladanskih cvetlic
vedno in vedno spet
a nekaj mi ne daje miru
ta barva
ZELENA
tako drugačna
kot vsi odtenki sive
v katere sem buljila
zadnje mesece
zraven mene se
deklica joče
ker njen sladoled
veselo in zadovoljno
leži sredi ceste in se ji posmiha
kakšna nesreča v sreči
se zamislim
in se spet potopim v knjigo kemije
ki me na svoj preveč pameten in vzvišen način
sploh ne vabi k branju
veliko raje bi...
jutri je izpit
uči se
zdaj!
Tudi če mi nihče ne bo verjel
Miljon let razdalje
a kljub temu
na tem mestu
kjer zdaj stojim
si stal ti
nisi nas zapustil
zaman
tvoja vizija
še visi v zraku
pušča sladek okus
in me spominja
da nekje je pravica
tudi če je ne vidim
in ne čutim
pravica je
ker si se ti za njo boril
se za njo borim tudi jaz
ne bom te razočarala
ne tokrat
vso moč bom zbrala
in
jo uporabila
pa tudi
če mi nihče ne bo verjel
ali me razumel.
