Pokušine
Ker včasih ni besed
Zaupati pomeni notranje se umiriti in verjeti, da se bo zgodilo. Da bo prišel čas spremembe in da bo prešel čas dvoma. Odložila je telefon in v mislih na svojo vnučko hitro namazala še "abule" na biskvitno torto. "Vse tabule" je žarelo na stopljeni čokoladi v strupeno zelenih črkah. Rožice iz marcipana je s tresočo roko ljubeznivo namestila v krogu. Po vseh teh letih mu je za rojstni dan še vedno z veseljem spekla torto in zaupala, da je bo vesel. Tudi če bo to leto vse drugače.
Z okusom torte v ustih je odhitela do vrat in ta so se razprla pred njo. Zavita v misli se je preoblekla v belo in vstopila v dvigalo. Prijazen pozdrav in eno vprašanje za drugim. "Gospa doktor, koliko dni mi še ostane?" Obstala je. Zunaj so glasovi odmevali na hodniku. Spomnila se je prvega dne na oddelku, ko je sedela v pisarni in čakala, da se ji nekdo posveti. Na steni je visela majhna tablica, na kateri je z modrimi črkami pisalo: "Ni važno, koliko dni imamo v življenu, ampak koliko je življenja v teh dneh." Pogledala mu je v oči. In za nekaj trenutkov ni bilo besed. Ker včasih ni besed. Ni besed za občutke ali razlage. V brezbesednem molku je vladalo brezizrazno zaupanje. Med razlago je zaupanje raslo, besedo za besedo. In čutila ga je v pogledu. Grelo jo je do srca. Grelo jo je še na poti domov, ko je korakala po zasneženi cesti.
Korak za korakom po prazni cesti. Počasi in previdno. Prvič spet na svežem zraku, mrzel veter jima je pihal v gube na obrazu, v katerih so bile vidne bolečine preteklosti. Ampak za pozorno oko tudi toliko več. Koristne izkušnje, drugačni časi in živeta dobrota. "Lepo nama je," je predrla tišino. Čisto zares, se je zamišljeno strinjal z njo. "Ker se imava", je dodal in opazoval, kako se je v njenih zrelih očeh zazrcalil topel nasmeh.
Nasmeh mu je zdrsnil čez obraz. Njen prvi sneg. Seveda se ga ne bo spominjala, a njemu bo ostal ta spomin. Stal je v kuhinji in mešal juho. Le še malo soli in kajenskega popra je želel dodati, ko ju je zaslišal. Dva glasova. Nežno pripovedovanje in veselo brbljanje. Odložil je žlico in odšel do priprtih vrat dnevne sobe. Skozi špranjo ju je zagledal. Držala jo je v naročju in jo zibala sem in tja. Dete se ji je nasmihalo in vzklikalo. Nič ni moglo opisati ponosa, ki ga je prevzel tem trenutku. Sreča ga je preplavila, čutil je, kako se je razširila do prstov na njegovih nogah in prvič v življenju je zares zaupal, da življenje gre naprej. "A bova poklicali babico?" jo je slišal reči in se napotil nazaj v kuhinjo.
Nedelja. Januar 2021. N. Družine. Priloga. Zaupaj življenju str. 11
