Pokušine
Gora
Poglej,
tam čisto na robu.
To je moja gora.
Na to goro
z zeleno jaso
vabijo na oddih.
Tam je v ozračju
veliko ozona,
tam sonce zgodaj vstaja.
Na tej gori je blažen mir.
Vidiš,
od tam se stekajo
vse moje sledi.
A jih vsak dan zabrišejo
(zaradi čistoče
in lepšega videza kraja).
Kljub temu
sem se vsak dan podal na pot,
dokler nekega dne
niso odkrili vseh mojih
skrivnih poti.
Ta gora ne sme biti več moja.
Z nje so pobrali vse moje reči,
hišam in njivam so dali druga imena.
Zdaj ta gora
vsak dan
k meni pride
in mi na samem s soncem v naročju
želi dober dan.
[Maj]
V
In globina
morja bo razkrila
svoje skrivnosti,
objela prostrano nebo
in midva bova
nabirala barve
najine sreče.
In ko bo trudnost
prosila trenutek počitka
in se valovi strasti
umaknejo objemu obale,
bova z žarom tvojih oči
odpirala okna
speče pomladi,
trkala
na vrata sovraštva,
jih zaznamovala
z utripom ljubezni.
Povsod bova puščala
seme najinih zvezd,
dokler se ne vrne sonce noči.
Kaplje žgoče zavesti. Drava, 1982.
[url=http://www.drava.at]http://www.drava.at[/url]
Pred moja usta
Pred moja usta
so zavalili kamen ponižanja
in vanj vklesali molk.
Pred moj dom
so položili mojo ubito besedo
in jo zasuli s cvetjem veselja.
Resnica je mrtva
Resnica
je mrtva.
Ubili so jo
jeziki
kačjega strupa.
Zdaj
hodim s črno zastavo
skozi puščavo mrkih obrazov ·
in param žalost tišine.
V bistvu je vseeno
V bistvu je vseeno,
kaj misliš zasaditi:
kol z dvojezičnim napisom
ali drevo.
Samo v semenu
je velika razlika.
Eno zraste iz tal,
drugo mora
vzkliti v ljudeh.
Kamen molka. Cankarjeva založba, 1979.
[url=http://www.drava.at]http://www.drava.at[/url]
Smrt besede II
Moja beseda je obležala
ob zidu sovraštva.
Nad njo se razlega simfonija
neizrečene ljubezni
in obupa nad tujimi zvoki,
ki so ubili njeno dobroto.
Nekdo je zaslutil
melanholijo smrti
in se sklonil nad molk
ob nesrečnem trenutku.
Odšel je z jeklenim obrazom.
V stenah njegovih zenic
je votlo zapelo.
Njegov pogled pa je uprt
v sinje nebo,
kot da ne sliši udarcev vesti.
Pomlad
Danes je velik dan,
danes je velik dan.
Še potok stopa iz sebe.
Ptica v pesku meri korak,
češnjev cvet usta zapira,
kača na sprehod vabi.
Danes je res velik dan.
Zemlja se je nagnila na sončno stran!
Zimska
Nekje pa je sonce,
je lep večer,
pesmi ljubezni pojo ...
Moje drevo pa je prazno,
ptice so v drugo zavetje odšle.
Sam sem s svojo sivino.
Še nedolžni srnjak
je obležal ob robu za njivo.
Nekje pa pesmi pojo ...
Onemelo jutro. Drava, 1974.
[url=http://www.drava.at]http://www.drava.at[/url]
Pozabljeno sonce
Pozabljeno sonce
sije zaman
v rosno obličje devištva
in bujni cvetovi
odpirajo v prazno
svoj pisani maj.
Utrujene
noge brezbrižno
stopajo mimo brstečega časa.
Misli sklonjene glave
so že v daljni jeseni.
Oči strmijo zamaknjeno
v slutnje grozeče.
Le kaj
naj vedri motne oči,
da bi zaznale radosti pojoče poljane?
To ni pesem
To ni pesem
za vsakdanjo rabo.
To je pesem
za samotne ure,
pesem,
ki bije le v spominu
čustva.
To ni pesem
za trenutke,
ko se beseda vrača v misel,
ko dejanje
odpravi bolečino.
To je pesem,
ki ni sad razuma,
ne narek srca.
To je pesem
mrtvih,
ki ne poznajo mere strupa,
ne zbujajo poguma,
ne vodijo do pragov lepših nad
in niso odmevi mrtvih sanj.
To je
vzgib tišine,
ki zbuja vest
in jo razgrne v cvet,
ko beseda živih omedli.
Prezrta mladost
Postal sem
človek
iz razbitin
otroštva.
Zdaj vsako jutro odhajam
iz teme sovraštva
in se prebijam skozi dan
kakor nadležen popotnik,
ki brez odziva
ponuja ostanke
svoje mladosti.
Pozabljeno sonce. Drava, 2007.
[url=http://www.drava.at]http://www.drava.at[/url]
Želja
Pustite me tu,
na robu večera,
da sonce pospremim
za hrbet Dobrača,
da vidim,
kako življenje
na vasi zamira,
da slišim,
kako se ljubezen
v domove vrača.
Pustite mi,
da prisluhnem molku noči,
da samo za trenutek
stopim iz vrste,
da srečam vse tiste
preproste ljudi,
ki so v zemlji
pustili svoje sledi,
da potipam njihove obraze,
jim sežem v dlani.
Kaplje žgoče zavesti. Drava, 1982.
[url=http://www.drava.at]http://www.drava.at[/url]
