Pokušine
Obletnica
Prešlo je od burnega dneva
zdaj triintrideset let
in vihra sovražna razdeva
nam našo deželico spet.
Nasilnik mori nas prastari,
le bolj je še kruti in ohol;
grabljiva pest gospodari
deljenim na pol in pol.
Vzgrmele so puške pod Kočno,
s krvjo nas pokrstile je čas,
a k zmagi nam sije odločno
Pravice nesmrtne obraz.
Že v goro račun se kopiči,
obletnic je več ko tisoč;
z lažmi ne utajijo biriči,
surova ne zbriše jih moč.
In prej med narode sprte
ne vrne miru se dan,
prej ne, da do zadnje bo čete,
do tal ta račun poravnan.
Na dan 20. sept. 1941
Tiha pesem
Prepadena nam pesem je in tiha,
še vzječati srčnó si več ne upa;
ni klic na rog sred bojnih gneč in hrupa,
ne vre ko hrast, kadar vihar ga viha.
Beseda bolna naša komaj diha,
lišaj duši jo, tuja snet gorjupa;
odkleščena od lipe, drobec trupa,
na tleh šumi naj veja, ki posiha?
Visoke pesmi, bomo še jih čuli?
Zravnal je čas kedaj že grob Urbanu.
Poslej umira glas naš v Korotanu.
Poslej pojo nam služnim na verigi
le še Tschabuschniggi in Perkonigi,
Zernatti, Kóschati in pa Tschebulli.
Koroške pesmi.
Slovenska matica 1947.
Na plesu
To vitkih se giblje in ziblje teles
pred mano v dvorani prostorni!
Veselje plesalcem žarí iz očés,
rdé se obrazi jim zorni.
Še jedva spočiti, vrté se že spet
v nesmiselni sladki omami;
ko v šumno to gnečo upiram pogled,
zasméh okrog usten igrá mi.
In vendar i mene zavedli v ta šum
glasovi godál so veseli:
če hladni razsojal nam vedno razum,
kakó bi na svetu živeli? ...
Vrani
Srce moje gladni
so posedli vrani,
v duše dno mi reže
krik njih neubrani.
Črna so brezupnost
njihove peruti,
kljun ko kesanje
ostri jim in kruti.
Puško bi nabasal
in ustrelil médnje:
saj ne plaši groza
ure me poslednje.
Pa drhti srce mi,
pa se brani roka:
ne bojé ti vrani
svinca se, ni poka.
Hej, in trdovratno
vsi bi obsedeli,
v tihi, večni noči
še glasneje peli. –
Nič ne bodem streljal ...
Naj se le gostijo,
mirno izpojó naj
svojo melodijo.
Jaz jih bom zastrupil
tiho in lokavo
s čudotvornim strupom,
s krvjo svojo – zdravo ...
Bajazzo poje
Piham lepo v okarino,
bratci,
sladko okarino,
frulim si v solzno dolino
to pesem edino:
Pir je, če žena nas mara,
bratci,
prepir, če nas vara,
srepe rogove pričara
iz nič na čela nam stara.
Vrag se vgnezdi pod krove,
bratci,
vrag Asmodej zove
v boj maščevalne duhove
za nič
in čast in domove.
Jaz pa ne grem na ledino,
bratci,
se bost z rogovino;
piham lepo v okarino.
Znane in neznane poezije.
Drava 1995.
[url=http://www.drava.at]http://www.drava.at[/url]
Mi Čuši
Dovolj nabruhali biriči zlobe,
preveč so spridili že naših duš.
Ostalo v golšah še vam je hudobe
in vrgli ste navrh nam pljunek: Čuš.
Tačas je jug priklical v maj in verno
mi vsi, mi ›Čuši‹, čuli smo mu glas;
po čušje pred gospodo licemerno
krivili nismo ›Čuši‹ se pod pas.
Vi pa od polnoči, temni ko Ture,
vi mrazni ko ledišč tam večnih sklop;
sto let in sto že štejete nam ure,
skrbi vas gladni naš, režeči grob.
Ni src otajal sreče žar od Bóga,
omajal smrtni angel ni jih nič:
pohlep sodnik, pravdač je vaš poroga,
obet ne veže, vas kroti le bič. –
Saj veste.: Nazarenci sramočeni
Rim so prerasli kakor skalo mah;
mučenci, s palmami oboroženi,
šibili žezla so trinoška v prah.
In Gueuzi – Gueuzov zábili pač niste. –
›Berači‹ nikdar sit jim vzdel je gost.
pepel so zdaj vojské ošabne tiste,
vsi rablji vprek. – ›Berač‹ pa diha prost.
A mi? Še vabi zvon od Gospe Svete,
ni bajk samo nam davnih bled spomin;
in pesmi v velih že vekovih pete,
cvetó nam živo še iz globočin.
Cvetó. – Vi pljunete na cvet ... Piš siče,
in gaj se skloni v tankih vej obroč;
in ože k rami rama se primiče,
da v stiski brat je bratu na pomoč.
Izide dan – bil blizu ali daljen –
tedaj si vrnemo zadnji naš dolg,
in rod, v tegobah trikratno prepaljen,
otme, kar v gobcu že unaša volk.
Dotlej si usta le perite s ›Čuši‹,
ne obrazdá nam čistih čel ta krst;
in mržnje podle plaz odrinjen zruši
pod ščitom sklenjenih se naših vrst.
1927
Koroške pesmi.
Slovenska matica 1947.
