Pokušine
Škatlica
Predstavljaj si,
da iščeš nekaj,
kar izgubil si!
Iščeš vsepovsod,
ni kotička več,
ki ga pregledal ne bi.
Zdaj usedeš se,
obupan si,
ne zmoreš več.
Žalosten,
ker upanje si vrgel preč.
V prazno strmiš,
bolečine trpiš.
Spanec ukrade te,
zdaj spet oči odpreš,
kar nekam se zazreš ...
Glej, tam je tista škatlica,
moči več nimaš, da pogledal bi,
če res je tvoja, ali se ti to le zdi.
Prašna, tako prašna je vsa,
da oblik njenih sploh se več ne zazna,
a privlači te tako,
da s prstom prah pobrišeš,
da videl bi,
če tista je,
ki jo izgubil si.
In po glavi ti zveni:
je moja ali ne,
saj ne vidi se zaradi zaprašnosti?!
Vedno znova vračaš se
in škatlica vse bolj sveti se.
Tako močno privlači te,
da nočeš več zapustiti je.
Ko že ves prah pobrisal si,
pokaže se,
da res je tista,
ki jo izgubil si,
ki jo iskal si do onemoglosti.
In preprosto srečen si ...
Potem odpreš jo,
čisto previdno, počasi,
dokler se iz nje zapisano ne oglasi:
»Ti si jaz in škatlica si ti!«
Ti
Tvoja roka je pot iz žalosti,
tvoj nasmeh blaži bolečino,
tvoj objem zdravi mojo dušo.
Tvoja beseda je pesem.
Čutim, kako lepo mi je s teboj.
Kam pelje pot ta,
je križišče, je ravnina,
je sreča, bolečina?
Ne ustavljaj se,
ne hodi za menoj,
korak pred mano zadostuje.
Sledila ti bom,
kot pes brez gospodarja,
kot otrok brez mame.
Ne obračaj se nazaj,
ne sprašuj se, če še sem tu:
za tabo hodim in ni mi mar za druge.
