Pokušine
[Lahek grič]
Čistili so cesto. Vedel je. Skoraj bi lahko z gotovostjo rekel, da so. A nekaj mu je manjkalo. Tisti mali košček prepričanja, ki skoraj vedno manjka pri prav takih rečeh.
Gre za spomine, saj se spomini v bistvu vsakič spremenijo. Pred enim tednom, ko se je kot vedno tukaj sprehodil, še ni bilo tako čisto. Spomnil se je. Pred tem ni bilo nečisto. Ni bilo umazano, a prav čisto tudi ni bilo. Nekdo je moral čistiti. Saj to prej ni bila več prava cesta. To je bil podrti preostanek misli tujih ljudi, ki so kot zaspani hodili po njem. In tudi on je čutil, kako so prasketali kamni med hojo pod nogami. Bil je majhen krik zavit v cestni beton. Cesta se je vsak dan znova vedno bolj podirala. Bilo je le nekaj redkih dni, ko je cesta zgledala čisto navadna in živa, a teh dnevov že dolgo ni več zaznaval. Pot je prinašala s seboj samo kisle in solnate spomine. Vedno je bil na poti nekam, kamot ni hotel prispeti. Hodil je počasi, že skoraj je pristal. Zgledalo je, kot bi bil privezan, a hotel je kljub temu nadaljevati pot. Korak za korakom.
Ljudje so podrli cesto. Hodili so na cesti brez upa. Počasi so ustvarili umirajočo cesto. Vsakič ko so hodili, so topotali po mrtvi vesti in vsak se je s cesto podrl. Podrte ceste podrejo ljudi. Vsi so utrujeni sopihali, ko so hodili po tej cesti. Človek bi se rad zjokal, ko zagleda te ljudi brez vsega upanja, ki hodijo po tej še bolj brezupni cesti. Ljudje ceste niso sami podrli. Ni jim bilo treba, ker se je ta cesta v teh mnogih letih sama podrla in ljudi z njo. Vsi so bili pokopani. Tudi če to niso bila njihova telesa, a ta cesta je pokopala duše. Vsak, ki je hodil po njej, je bil večno na poti na pokopališče.
A danes čisto zgodaj zjutraj so naenkrat čistili cesto. Očistili so jo, kot se tudi očisti slabo vest.
[…]
Odlomek iz Društvo slovenskih pisateljev. Rastje 13. Revija za literaturo, ustvarjalnost in družbena vprašanja. Ljubljana: jskd, 2019. Stran 65-68.
