Odmev

"Zares do kraja skomponirana enota"

Naslov knjige je številka. Stefan Feinig ve, o čem piše. Zaposlen, brezposeln, vmes pisatelj in oče, spet zaposlen ... "Potegnem številko iz avtomata in čakam, da se prikaže na ekranu, ki me napoti k nekim vratom ... Kar seldi, je ta zgodba."
Samo "374" - to je naslov zgodbe, ki kot lirična komorna igra v jasnem jekleno ostrem jeziku govori o ranljivosti, ratzočaranju in željah. To je neprizanesljiva kritika brezposelnega nad družbo in sistemom, ki človeka omejita na golo številko.

Na 115 straneh v nemšekm in slovenskem jeziku s črno-belimi ilustracijami Stephke Klaura nas v knjigi spremlja lirsko besedilo. Vsakič se konča s številko 374. Na strani 116 se pojavi števila [sic] 375. Tako rekoč sosed, ki prav tako čaka na delovnem uradu, da pride na vrsto. "Življenje se nadaljuje. Neusmiljeno." Gabriele Russwurm-Biro je zapisala o Feinigovi knjigi: "Stefan Feinig zlije obremenjujoče lirsko pripovedovanje v strogo literarno obliko, v kateri ponavljajoča se številka 374 postane grozeči korzet."
In kakšna je po Feinigovem razlika med številko "374" in "375"? "pravzaprav minimalna, toda glede zgodbe precejšnja, precej fundamentalna in človeško esencialna. Vsi smo bolj ali manj žrtve neke statistike, ki posameznika transformira v nečloveško entiteto. To je precej nevarna stvar, in to dejanje seveda tudi poenostavi stvari. Klub temu. Človek se spremeni v številko, in to ne samo na zavodu za brezposelne." In prav to nič poetično tematiko je želel obdelati v obliki poezije. "Pomembno je bilo zame, da ima ta "realni svet"neke vrste dialog s poezijo. In kaj je bolj realno kot usoda nekega človeka, ki je zdrsnil v brezposelnost. Pomembno je tudi bilo pokazati, kako ljudje "spodaj" artikulirajo emocije"
Stefan Feinig vidi nastajanje knjige v preteklih mesecih kot precej intenziven čas. "Ne samo zaradi knjige, temveč zaradi vseh ostalih okoliščin. Februarja 2020 sem postal oče. Marca 2020 sem zaradi koronavirusa izgubil službo. Toda pisanje je ostalo. Vsaj pisanje je bila konstanta, čeprav z otrokom v stanovanju ni tako enostavno biti kreativen oz. imeti čas, da pride literatura na "papir". Čeprav je otrok zares čudež, je otrok tudi neke vrte (življenjski) kaos.
Toda predvsem glede pomanjkanja dohodka zaradi brezposelnosti je bilo in je življenje še vedno precej - bi rekel - mučno. Toda ni vse slabo. Med drugim sem postal urednik za online-magazin WARDA. Ne zaslužim veliko in moj life je še vedno neko vrvohodstvo, toda res me veseli pisati člabke. Seveda ni isto kot pisati "literaturo", ampak je tudi pisanje."
Štefan [sic] Feinig je že večkrat občutil, kaj to pomeni, če izide nova knjiga z njegovim imenom na naslovnici. V Mohorjevi založbi v Celovcu je ta knjiga že njegova druga in tudi s to knjigo se je naučil kot pisatelj novo lekcijo. "To je že četrta knjiga, ki sem jo izdal skupaj s kako založbo, ko sem pravzaprav jaz tudi v ozadju dirigiral stvari. In do zdaj je bilo vedno nekaj, kar je potrebno optimirati pri naslednjem projektu. Izid knjige je vedno nekaj lepega v obliki olajšanja in končno spet nekaj lahko pustim iz duše."
Sedaj je to izredno zgoščeno sporočilo v javnosti. Nekateri stavki zelo bolijo in prav v tem je moč tega besedila. Nič olepšavanja,zapisano je tako, kot je. Besede takšne, ki so še ostale, ko nič več drugega ne ostane. Moč besedila je tudi v tem - mnogo stavkov, ki je zapisanih, si drugi upajo komaj misliti. Nekaj stavkov je avtor zapisal tudi v rokopisu: "Vsak po svoje zaseda razvaline, v katere se je spremenil."
Nova knjiga Stefana Feiniga ima posebnosti. "Od vsega začetka naprej sem se lotil vsake knjige kot celoten umetniški projekt." To pravi avtor in dodaja: "Že pri pisanju besedila imam v glavi ideje za grafiko in predvsem za naslovnico. Tako da so moje knjige zares do kraja skomponirana enota. Pri kreiranju te enote seveda nikoli nisem sam. Že vedno sem delal skupaj z drugimi umetnicami in umetniki, ker samo skupaj z drugimi kreativcci je mogoče širiti lasnto obzorje." To knjigo je razvil skupaj z umetnico in prijateljico Stephko Klaura. Razložil ji je svojo vizijo, kako si knjigo predstavlja, potem pa kot "presneto dober duo" pokušata uresničiti te vizije. "Njene ideje so večkrat prav fenomenalne, ker ne prihaja iz literature." Predvsem pa je zanj pomembno naslednje: "Stvari morajo biti drugačne, kot so že znane. V mojem svteu je to značilna poteza vsakega umetnika, da hoče prispevati kaj novega."

Vincenc Gotthardt v Nedelja. Cerkveni list krške škofije. 14. februarja 2021. Letnik 90. Štev. 7. Stran 12.

Intervju Stefan Feinig
Beseda, ritem, številka

»Če bi se le lahko združili. – Morda bi potem lahko kaj storili. – Lahko bi butnili – kot vihar – in pometli te pizde – kot nič. – Toda nobenemu se ne uspe pobrati. – Vsi samo ždijo v lastnem življenju. – Zaklenjeni – in ločeni – drug od drugega. – In vendar smo vsi eno.« – Stefan Feinig v »374«.
Stefan Feinig je pisatelj, novinar, publicist, filozof in esejist. Piše poezijo in prozo v slovenskem in nemškem jeziku. Objavil je številne knjige, med drugim zbirko kratkih zgodb »Banalitäten des Wahnsinns« (Banalnosti norosti), anti-kriminalko »Das wilde Schaf« (Divja ovca) in dvojezični eksperimentalni lirični projekt »Horizont und Tellerrand / Rob krožnika in obzorje«. Leta 2021 je izdal svojo novo dvojezično poezijo »374« o brezposelnosti in njenih posledicah. Feinig je prejem­nik številnih nagrad, med drugim Mohorjeve nagrade za prozo v slovenskem jeziku. Je urednik spletne revije »WARDA«. Pogovor o novi knjigi, literarni sceni in slovenskem jeziku.

Vaša nova knjiga »374« se ukvarja s čakanjem na delovem uradu ter s socialnimi in čustvenimi posledicami brezposelnosti. Zakaj ste se odločili za to tematiko?
Stefan Feinig: Sam sem bil večkrat brezposeln. Kadar sem šel na urad za delo, je bila vedno čudna atmosfera. Prišel sem sam tja, potegnil številko in čakal. Psihološko je to bilo zame težko. Sem del delav­skega razreda in zdi se mi, da se kot takšen ne naučiš vprašati za pomoč. Obstaja bolj mišljenje, da je vsak odgovoren sam zase. Toda to individualistično mišljenje je danes bolj ali manj splošna ideologija, ki negira družbene strukture in goji mišljenje o »samoodgovornosti«, neodvisno od socialnih faktorjev kot so razred, starost, spol itd. Danes velja geslo: Če nisi uspešen, si sam kriv, ker se nisi dovolj potrudil. Stvar je pa ta, da lahko nekateri ljudje delajo noč in dan, a brez uspeha.

Iz tega razmišljanja in iz teh doživljajev je potem nastala knjiga. V bistvu sem jo napisal po svojem prvem obisku na delovnem uradu. Delo je temu primerno precej realistično.

Vsebina knjige je solidarnost, ki ne na­stane. Zakaj menite, da pogosto tudi med ljudmi, ki so v enakih stiskah, na primer med pripadniki manjšin, ni solidarnosti?
Sam sem doživljal, da tedaj ni važna solidarnost, temveč konkurenca. V kontekstu brezposelnosti je pač tako, da vsak išče službeno mesto in za eno ponujeno mesto se pogosto poteguje 500 ali 600 ljudi. Vsak hoče uspeti in vsak se počuti, kot bi konkuriral s sosedom. Pri tem pa tudi v živo doživljaš, da če ti uspeš, nekdo drug bolj ali manj plača za to. To seveda ne velja samo za delovni trg, temveč tudi na primer za življenjski standard. Stroške zanj plačajo ljudje v tujini, ki jih nikoli ne vidimo in ki hirajo, da producirajo kos obleke, ki ga mi potem kupimo za pet evrov. Na splošno te zavesti, da je vse, kar storiš, povezano z drugimi akcijami in drugimi ljudmi, ni. Zadnjič sem bral, da hoče novi minister za delo Martin Kocher (ÖVP) varčevati posebno pri pokojninah, ker ne uvidi, da je država odgovorna zanje. Kocher meni, da je vsak sam odgovoren za lasten uspeh v sistemu in torej tudi za pokojnino. Takšne neoliberalne ideje se danes množijo. Seveda, če ima kdo dobro plačano mesto, si bo lahko privoščil vplačati dovolj za pokojnino. Toda če imaš npr. delo v tovarni ali več slabo plačanih zaposlitev, ne boš mogel doplačati pokojnine. Vse ta argumentacija v prid individualistične konkurence prihaja iz višjega sred­njega sloja, ki vse druge ljudi in njihovo situacijo spregleda.
Mogoče so kje kakšni prostori, v katerih ljudje agirajo solidarno, ampak v naši družbi tega ne vidim.

»374« je dvojezična poezija. Pišete pa tudi prozo. Leta 2020 ste npr. s tekstom »imperij sonca« dobili Mohorjevo nagrado za prozo v slovenskem jeziku. Kako doživljate proces pisanja glede na zvrst?
Začel sem pisati v prozi. Ko sem se razvil kot pisatelj, sem imel občutek, da se moram v svojem slogu vedno bolj reducirati. Tako sem prešel v bolj pesniško delo. To je pa bil bolj instinktiven proces. Za»374« se je pesniška oblika res ponujala, ker je delo zelo ritmično zgrajeno. V tem delu ni prostora za bogatejši jezik. Mislim, da ravno reduciranost in konkretnost ustvarjata neko drugo zvrst liričnosti. Tudi tematizacija družbenega pritiska me je pripeljala do te oblike. Čeprav je poem, v bistvu ni pesem.

Po časopisu Standard založbe pridelajo le en odstotek letnega dohodka z liriko. Zakaj lirika danes nima več takega statusa v literarnem svetu, kot je ga imela v literarni zgodovini?
Za literaturo ni denarja, za liriko pa ga je še najmanj. Pesmi se ne prodajo dobro. Upam pa, da se bo to zdaj spremenilo. Videli smo dober znak, ko je Amanda Gorman brala svojo pesem»The Hill We Climb« ob inavguraciji Joea Bidena. Zaslovela je čez noč. Zdaj je kot prva pesnica brala liriko pri Super Bowlu, podpisala je pogodbo pri agenciji za manekenke, izdala bo tri knjige itd. Mogoče je to res spodbuda za to, da se lirika vrne v mainstream.

V knjigi »Banalitäten des Wahnsinns« so zbrane kratke zgodbe, inspirirane ob resničnih dogodkih. V kakšnem razmerju sta fikcija in resničnost v vašem delu?
Vedno me inspirirajo realni dogodki. Pri »Banalitäten des Wahnsinns« je to bila bolj ali manj moja metoda. Ideja za knjigo je bila, da je povsod v ozadju nekakšna norost. Inspiracijo za eno od zgodb sem dobil od bivše študijske kolegice, ki sem jo slučajno srečal. Dela v bolnišnici in v pogovoru mi je pripovedovala, da ljudje včasih pridejo, ker imajo kakšno stvar v riti. Največkrat je to steklenica, mi je rekla. To me je res začudilo in to sem seveda potem predelal v kratko zgodbo. V drugi zgodbi se prepirata Rudolf Höß in Eichmann v koncentracijskem taborišču. Tu delujeta skupaj fenomen banalnosti, ki se kaže v prepiru, in grozota okoliščin in tako ustvarjata nekakšno dinamiko norosti. Mislim, da se take norosti
pogosto spregleda.

Ste dvojezičen avtor. Pri »374« ste skupaj z Adrianom Kertom prevedli poezijo v slovenščino. Kako pomembna vam je slovenščina v lastnem pisanju?
Slovenščina mi je kot moj materni jezik neverjetno blizu. Toda vedno spet opažam, kako pozabljam in iščem slovenske besede. Na Dunaju je uporabni jezik večinoma nemščina in tudi pri delu večinoma pišem v nemščini. Zame je prevajanje in pisanje v slovenščini res delo. Toda zame je to srčna zadeva, tudi če se finančno ne splača. Malo je tudi delo proti lastnemu pozabljanju. V knjižnici dunajskega kluba sem si spet sposodil nekaj slovenskih knjig, ampak težko najdem čas in koncentracijo zanje.

Zelo važno mi je, da bo moja hčerka govorila slovensko. Pred pandemijo sem bil v skupini ljudi, ki so se srečavali in z otroki in med sabo govorili slovensko. Toda zdaj to seveda ni mogoče in mi res manjka.

Kako ocenjujete koroško literarno sceno?
Na eni strani so ljudje kot npr. založnik Gernot Ragger ali pa predsednica koroškega društva pisateljev in pisateljic Gabriele Russwurm-Biró, taki se res po­trudijo in hočejo pospeševati literarno sceno. Vsako leto pišem tudi za »Rastje«. To je vsakoletna zbirka del koroških Slovencev in Slovenk. Res občudujem ta projekt, ki je zagotovo ogromen napor.

Na drugi strani sem pa tudi doživel, da npr. kdo gre k založbi in reče, da meni ne morejo zaupati. Tudi v literarnem svetu je neverjetna konkurenca.

Ste urednik spletne revije »WARDA«. Kakšne izkušnje ste naredili z digitalnim formatom?
Delo je res zanimivo. Na teme moraš zelo hitro reagirati. Reakcija je glavno, originalnih tem, takšnih, ki bi jih sam predlagal, skoraj ni. Vse je na spletni strani in na razpolago, ampak če nihče ne pogleda na stran, je, kot da je ni. Te klike potrebuješ. Zadnjič sem napisal članek »10 Netfix and chilli Filme für eine Punktlandung beim Date« (10 Netflix filmov za uspešen zmenek). Če iščeš ta gesla na Googlu, je to prvi članek, ki je prikazan. To je za redakcijo bil pravi uspeh in zelo smo se veselili, kajti pri Googlu nihče ne gleda na drugo stran. Tekst moraš napisati tako, da te iskalnik uvrsti spredaj. Potrebuješ določena gesla, stavki ne smejo biti predolgi itd. Na splošno nisem proti digitalizaciji, ampak včasih medij res škoduje vsebini. Mislim, da spletu ne moreš uiti. Tudi lastne knjige ponujam v elektronski obliki, ampak od teh par centov, ki jih dobiš od prodaje E-Booka, kot avtor oz. avtorica ne moreš živeti. Je res kompleksna stvar.

Kaj so vaši naslednji projekti?
Vedno nekaj pišem. Trenutno pišem tekst za natečaj. Tema je ravno pozabljanje maternega jezika. Stavki so ekscesivno dolgi, uporabljam več jezikov in slog je bolj liričen. Delam tudi na poeziji, katere naslov bo »Dichterisch Wohnen« (Pesniško živeti). Raziskujem teorije Heideggerja in Hölderlina, ki sta se ukvarjala s tem konceptom. Knjiga naj navsezadnje portretira ta koncept v obliki pesniške zbirke.

Ana Grilc v Novice. Slovenski tednik za Koroško. 12. februarja 2021. Štev. 6. Stran 18-19. in: [url=https://www.novice.at/kultura/literatura/beseda-ritem-stevilka/]https://www.novice.at/kultura/literatura/beseda-ritem-stevilka/[/url] (11.03.2021)

Stefan Feinig: »Nevarnost je, da vsi manjši jeziki izginejo v angleščini«

Koroško-slovenski avtor, novinar, prevajalec in avtor Stefan Feinig je letošnji nagrajenec sedme nagrade za literaturo mesta Hohenems. Nagrada je namenjena avtorjem in avtoricam, ki jim nemščina ni materni jezik, vendar pišejo literaturo v nemščini.
Nagrajena Feinigova zgodba se imenuje »The ever-living ghost – a new kind of landscape«.

Feinig pravi: »Zelo vesel sem, da sem prejel nagrado. Nagrade, ki nagovorijo specifično skupino avtorjev in avtoric, so pomembne. Na drugi strani pa je škoda, da ni kaj dosti nagrad za avstrijsko literaturo v materinskih jezikih, ki ni nemščina.« Feinig misli pri tem na Florjana Lipuša, ki je za svoje delo v slovenščini prejel veliko avstrijsko državno nagrado. »Stvar je kompleksna, saj součinkujejo tematike kot asimilacija, cenjenje dobrega znanja drugega jezika, kreativni procesi in prostor za raznolike izkušnje.« Feinig je v svojo nagrajeno zgodbo vdelal tudi pasaže v slovenščini in angleščini.

Pri predaji nagrade so bili nominirani avtorji in avtorice prisotni preko spleta. Feinig pripoveduje: »Zame je to bilo precej absurdno in surealno. Sedel sem v otroški sobi na Koroškem in bral v ekran.« Pri podelitvi je bilo prisotno okoli 50 ljudi v živo in okoli 40 virtualno. »Ko sem zmagal, sem le videl, da so me projicirali na veliki ekran. Moja glava je bila gromozanska in potem je še prišel župan s takšnim velikim čekom. To je bila res zabavna slika.«

»The ever-living ghost – a new kind of landscape« se ukvarja z osebnim odnosom do jezikov, posebno do slovenščine, z izzivi pri posredovanju ravno te materinščine otrokom ter s tematiko izginjanja jezika. Inspiracija za zgodbo je nastala v družinskem vsakdanu avtorja.

»Smo večjezična družina,« pravi Feinig, »Moja partnerica govori švedsko in nemško, jaz pa slovensko in nemško. Najino hčerko nameravava vzgojiti v vseh teh jezikih.«

Feinig, ki je leta 2020 tudi dobil nagrado Mohorjeve za prozo v slovenščini, pripoveduje o skrbi, da lastno jezikovno znanje ne zadostuje. »Opažam, da mi manjkajo besede. S hčerko sva bila na igrišču in se enostavno nisem spomnil besede za gugalnico.«

Toda večjezičnost odpre tudi nove prostore (oziroma pokrajine) in povezuje jezike. V nagrajenem besedilu se pripovedovalec ukvarja z arabsko besedo »huduh« (tišina), iz katere sliši slovensko besedo »duh«.

Feinig je delal med drugim tudi pri cateringu za letalske linije, kjer med delavci naletiš na številne kulture in jezike. »Tam je pravi babilon!« pravi avtor. Kritično pa opazuje, da na mizi, kjer sedijo skupaj ljudje iz Rusije, Kanade, Avstrije, Mehike in Dubaja, vsi govorijo angleško. »Seveda je logično, da se poslužiš skupnega jezika, če hočeš med sabo komunicirati. Toda nevarnost je, da vsi manjši jeziki izginejo v angleščini.«

V temi izginjanja jezikov se pripadnik slovenske manjšine ukvarja tudi s Koroško. V Bistrici v Rožu so se ljudje prizadevali za postavitev dvojezične krajevne table. Reakcija na to je bila podpisna akcija proti postavitvi. »Okoli deset odstotkov prebivalcev kraja je bilo proti postavitvi dvojezičnih tabel.« Junija 2021 je občinski svet sklenil, da se bo table postavilo. Feinig vidi postavitev pozitivno, vendar bolj kot simbolično gesto.

»Slovenščino je treba zaščititi, ker umira. V državni ustavi stoji, da je Koroška dvojezična. To je sicer lepo, toda v resnici se to le malo čuti.« Avtor je živel tudi v Kanadi, kjer je doživel konsekventno dvojezičnost na različnih območjih. Uradni dokumenti so francoski in angleški, razglasi in napisi v javnih prostorih so dvojezični itd. Drug primeri dvojezičnih območij so baskovske dežele, Katalonija, Južna Tirolska itd.

»Ta živeta dvojezičnost je prava pot. Kaj se trenutno dogaja na Koroškem, je enostavno premalo, da bi ustavilo propad jezika,« pravi Feinig.

Ana Grilc v Novice. Slovenski tednik za Koroško. Na spletu 14. julija 2021: [url=https://www.novice.at/kultura/literatura/beseda-ritem-stevilka/]https://www.novice.at/kultura/literatura/beseda-ritem-stevilka/[/url] (22.09.2021)