Leseproben
pisoar reminiscence ali bodočnost se nikoli ne bo odvila
fragment # ichi (-) [sobota, 9. september 2017]
Na prvi pogled mi ni bilo tako jasno, bolj čutil sem, ne da bi imel prave besede, toda zdaj vem in sem prepričan.
Seč umirjeno klokota v pisoar in stranišče onstran sveta, tako daleč od doma, smrdi eksaktno kot stranišče bivšega lokala "Adam" v Svečah.
Cela zadeva je prcej surealna.
Stranišče ne zgleda isto, ampak vztrajal bi, da je atmosfera identična.
Ne vem, kaj je. Je moja duša nekako razklana?
To noč sem sanjal, da imava moj metafizični brat Simon in jaz randevu z dvema ženskama, ki zgledata kot pevki Tegan in Sara, sicer se pa v sanjah imenujeta Mari in Marion, če se prav spominjam. Zmenek imava v hiši tete Marinke, ki je dejansko Simonova babica in pravzaprav le teta moje mame. Ampak to je nepomembno. Simon dejansko tudi ni moj brat, temveč "le" mali bratranec in najstarejši prijatelj, ta, ki se je do zdaj od vseh najbolj dolgo držal v mojem prijateljskem krogu. Toda who cares!?
Stvar je ta, na Japonskem sem že skoraj šest tednov in zdaj me zasleduje neko absurdno domotožje. However. Mari se v sanjah pritožuje, ker zabeležim vse, kar se okoli mene dogaja, v moj dnevnik. Na tem potovanju sem pisanju dejansko namenil ogromno časa. Pravzaprav le o stvareh, ki s tem, kar sem doživel, niso imele kakšne zveze. Scene, ki sem jih opazoval, sem precej abstrahiral in razvil naprej in iz tega potem destiliral dve kriminalki, ki se vrtijo okoli Thomasa Kolta, neke figure, ki sem jo izumil. Vem, da ima Mari prav in ji tudi rečem: "Vem, toda ne morem drugače."
To je to.
To je bilo to, kar je tako mehko in nežno klokotalo iz podzavesti v moje sanje.
Otresem in zasledujem, kako zadnja kapljica mojega urina v polno zabije v eni od teh kroglic (mila), ki tako neskončno (in) barvito okrašuje tla pisoarja.
[...]
Auszug aus Društvo slovenskih pisateljev. Rastje 13. Revija za literaturo, ustvarjalnost in družbena vprašanja. Ljubljana: jskd, 2019. Seite 60-64.
