Pokušine

[Na konici jezika]

V avli je vrelo. Vedno bolj razgreti obiskovalci so preglasili zvočnike in glasbo kljub do kraja navitim ojačevalcem potisnili v kot, od koder je še pred kratkim tako silovito nabijala. Ušesa so se vedno bolj približevala ustom in skrajševala pot zvokom, ki so jim dopovedovali vse mogoče. Na tej kratki poti so se zvoki srečevali z drugimi zvoki, se spreminjali, maličili in pogovori so ostali samo še viden dokaz za medsebojni interes govornikov in poslušalcev. Vsebina pa se je vedno bolj zgubljala nekje na poti med usti in ušesi.
V skupini na vzvišenem platoju ni bilo več pravega pogovora. Steklenice v rokah so vse bolj sodelovale pri razlagah in služile premoščanju zadnjih medsebojnih zaprek. Tudi on si je pomagal s steklenico, vedno pogosteje jo je trkal ob njeno in tako napovedoval čas za požirek. S številom požirkov pa je rasel tudi pogum.
»Rad bi te nekaj vprašal?« ji je zavpil na uho, da se je ustrašila.
»Vprašaj!« je odvrnila prav tako glasno.
»Povej mi kaj o svoji materi?« je nadaljeval in radovedno pričakoval njen odziv.
Začudila se je, vzela njegovo steklenico in jo skupaj s svojo odstavila na visoko okroglo mizo, ki je samevala ob zidu.
»Ne tukaj! Postalo je preglasno za pogovor!«
»Kje pa potem?«
Prijela ga je pod pazduho in ga odpeljala nekoliko stran od skupine.
»Tukaj v bližini imam študentsko sobico. Tja se lahko umakneva!« je predlagala.
Takoj se je strinjal. Stopil je k sinu in mu povedal, da bo za kratek čas zapustil to glasno prizorišče in prosil, naj počaka. Sin je pokimal, ne da bi ga vprašal, kam gre.
Se vedno ga je držala pod pazduho, ko sta se že prerivala skozi še vedno nabito avIo do vhodnih vrat, kjer ju je redar znavihanim naSmeškom pospremil v noč.
Po stopnicah pred univerzo sta hodila vštric in vštric stopala tudi po asfaltni cesti mimo majhnih trgovin in bifejev. Med potjo je poiskala ključ in ga držala v roki. V študentskem naselju, ki ga je sestavljala vrsta nizkih hiš z ravnimi strehami, je bilo vse še razsvetljeno. Izgledalo je kot skrbno razporejene škatle z narisanimi temnimi vrati in rumenimi okni.
(…)
V ključavnici je zaropotalo in že so bila vhodna vrata na stežaj odprta.
»Kaj delam?« je pomislil in se za trenutek ustavil. Toda misel, da bo morda še nocoj razvozlal uganko in končal iskanje, ga je silila naprej. Vstopil je.
V majhni sobi je prijetno dišalo po ženskem parfumu. Ko ga je vprašala, če bo kavo, je prikimal. Pristavila je bakren lonček in prižgala ploščo majhnega štedilni~
»!maš rada turško?« je vprašal, ko je videl, kako se je lotila kuhanja kave.
(…)
Ko je končala s kuhanjem in je kava že zadišaI la iz majhnih skodelic na mizi, je prisedla.
»Zdaj pa k stvari,« je prevzela pobudo, »vprašal si me po mami. Zakaj?«
Trdo, osorno zastavljeno vprašanje ga je presenetilo in zmedlo. Odložil je skodelico in jo pogledal. Videla je, da je zbegan. Zamomljal je nekaj nerazločnega. Ni si znal razložiti, odkod sprememba v njenem glasu.
»Kam sem dregnil?« je vprašal bolj sebe kot njo, pa mu je vseeno odgovorila:
»Zaskrbljena sem! Trinajsti dan mineva, odkar sva se zadnjič slišali. Nič ni rekla, da namerava kam odpotovati,« mu je zaupala svoje skrbi, »zdaj pa prideš ti, neznanec, in me sprašuješ po njej. Ali je kaj čudnega, če sem nezaupljiva?«
»Kaj? Kakšne odnose sta pa imeli? Sta se pogosto srečevali? Ali se je večkrat dogajalo, da je za dalj časa izginila?« se je čudil.
»Če se že nisva redno srečevali, sva si pa vsaj dvakrat na teden telefonirali! Samo enkrat je bila dlje odsotna.«
»In ob kakšni priložnosti?«
»Spoznala je moškega, najbrž je bil poročen, ker je moralo biti vse tako na skrivaj, in z njim odpotovala nekam na morje.«
»In kako dolgo je bila odsotna?«
»Stirinajst dni! Ko se je vrnila in videla, kakšen strah sem prestajala, se mi je opravičila in mi obljubila, da nikoli več ne bo storila kaj takega.«
»Saj še ni štirinajst dni! Morda se pa še vrne,« jo je tolažil in iskal možne vzroke.
»Ne vem! Toda nekaj mi pravi, da ne bo tako.«

Na konici jezika. Drava 2002, str. 89–93.
[url=http://www.drava.at]http://www.drava.at[/url].