Odmevi
Tihožitja in Besi Ericha Prunča
V knjigi z naslovom Tihožitja in Besi, ki je izšla pri Mohorjevi založbi v Celovcu in pri Slovenski matici v Ljubljani, sta objavljeni dve pesniški zbirki Ericha Prunča. Literarni zgodovinar dr. Matjaž Kmecl, ki je eden od avtorjev spremne besede, meni, "da se obe zbirki neverjetni izpovedno dopolnjujeta. Navzven se svet kaže kot tihožitna idila, medtem ko ga navznoter razkrajajo nevidni in sovražni besi."
Leta 1965 je tedaj mladi koroški Slovenes Erich Prunč izdal v Celovcu pod psevdonimom Niko Darle pesniško zbirko Tihožitja. Knjiga je izšla v 500 izvodih v samozaložbi s pomočjo Janežičevega sklada in je že zdavnaj pošla. Za izdajo nove Prunčeve knjige, v kateri je poleg ponatisa njegove edine v času življenja izdane pesniške knjige Tihožitja dodatno in dopolnilno objavljen tudi v pokojnikovi zapuščini najdeni rokopis še neobjavljene pensiške zbirke Besi, je zaslužen Prunčev prijatelj in podpornik iz mladih let dr. Reginald Vospernik.
V sklopu slovenskega koroškega pesništva pripada Erichu Prunču posebno mesto. To tem bolj dokazuje sedanja objava njegovih obeh edinih pesniških zbirk v eni knjigi. V prvi zbirki se pesnikovo žalobno razpoloženje zaradi težavnega manjšinskega položaja in zamiranja slovenskega koroškega utripa vedno znova premeša z upanjem in željo po prenovi in ponovni razrasti slovenke skuponosti. Posebna značilnost zbirke so tihožitske podobe, ki so prepojene z lepoto narave in pokrajine, a so istočasno prebodene z rezkimi simbolnimi zgodovinsko utemeljenimi signali nasilka in zlobe. Zbirka s sedmimi cikli in z uvodno in zaključno pesmijo je oblikovno na zelo natančen način razdeljena na sklope z raznolikimi posameznimi besedili, ki so vedno vpeta v dve štirivrstični kitici. Značilno je, da so besedila pretkana z zelo samosvojo metaforiko. Svoje lirične izpovedi je Prunč istočasno na učinkovit način povezal s slovensko mitologijo in celo s pravljičnostjo, o čemer pričajo že imena nekaterih ciklov Kralj Matjaž, Pesem Miklove Zale, Žalikžene in Ciklopi. Očitno mu je bilo pri pesniškem ustvarjanju v vzpodbudo tudi tedanje literarno dogajanje v osrednji Sloveniji, Zdi se, da je navdih za svoj pesniški izraz velikokrat našel pri podobnih pesniških vzorcih Gregorja Strniše in Svetlane Makarovič. Prunč je med vsemi slovenskimi pesniki iz avstrijske Koroške po obliki svojih pesmi najbolj osrednjeslovenski, kar dokazuje tudi njegova do nedavnega neobjavljena in neznana zbirka.
To drugo pesniško zbirko Besi je Prunč do svoje smrti skrival v predalu in je objavo zdaj dovolil njegov sin Roman Luka Prunč. Tudi tu je osnovni motiv pesnikova razbolelost zaradi negativnih stanj in dogodkov. Toda nekdanje reminiscence o težkem položaju slovenske skupnosti na avstrijskem Koroškem se zdaj prevesijo na ponotranjen način v izpovedovanje pesnikove osebne stiske. Pesmi so nenadoma oblikovno razvezane v proste verze, ki pripovedujejo a avtorjevi življenski nesreči. V nekdanja tihožitja se zarežejo zli demoni. Besi vrtajo po pesnikovi razboleli notranjosti in mu ne dajo miru.
Te zadnje Prunčeve pesmi, ki so nastale v poznejših letih, so presenetljive iz več razlogov. Predvsem je v njih opaziti viden erotičen naboj, ki pa je več ali manj negativen. Pesnik je namreč, kot izvemo v uvodni pesmi Uspavanka iz začetnega Prvega kroga, "zaman deset pomladi sanjal žensko, ki je ni, deset poletij taval po brezčasju, deseto zimo že beračil za prgišče nežnosti."
To so pesmi Sovraštva in ljubezni, kot je naslov enega od ciklusov. V zadni pesmi Poslednji krog, kar je aluzija na Dantejev Pekel v Božanski komediji, Prunč svojo brezplodno iskanje Devete dežele in idealne ženske dvoumno in resignirano zaključi: "Devete dežele ni, Lepa Vida, Deveta dežela si ti."
Lev Detela v Društvo slovenskih pisateljev. Rastje 14. Revija za literaturo, ustvarjalnost in družbena vprašanja. Ljubljana: jskd, 2020. Stran 241-242.
